Minuli teden smo se morali spet smejati: slovenski pravniki, natančneje Okrožno javno tožilstvo v Ljubljani, je poseglo na jezikoslovno področje in razveljavilo besedo. Ne katero koli besedo, ampak besedo nepotizem. Ta pojem latinskega izvora (iz nepos, kar pomeni nečak), ki je nastal v renesansi, ko so papeži pridno nastavljali svoje nečake na pomembna mesta v hierarhiji (ker sinov vsaj uradno niso imeli), namreč v vseh slovarjih sveta pomeni, da nekdo, ki zaseda položaj moči, to uporabi v prid družinskim članom ali prijateljem. Le pri nas to pomeni naslednje: neka mladenka in neki mladenič, komaj diplomirana pravnika, ki se zgolj po naključju pišeta natanko tako kot generalna državna tožilka, se povsem po naključju ob vseh možnih pravnih službah tega sveta prijavita ravno za delovni mesti, ki sta zgolj po naključju taki, da spadata pod hierarhično okrilje njune matere, ki je zgolj po naključju ta državna tožilka. Ta seveda o tem ne ve nič, enako kot ne vedo nič vsi tisti, ki povsem legalno in brez senčice dvoma oba mlada človeka zaposlijo, enega od njiju tudi promptno pošljejo na izobraževanje v ZDA, in potem imamo povsem po naključju, lej, lej, nenadoma takole situacijo: na tožilstvu nam manjka le še atek (a še ni diplomiral ali kako?), pa bi imeli pod streho vso veselo družinico Brezigar.