V začetku marca 2002 sem si na pobudo CUC in CNOC ogledal vasi na opuščeni plantaži v bližini deželne prestolnice Morales. Vstopni obred na plantažo se je začel pri spuščeni zapornici, simbolni in materialni meji med urbano pokrajino in ruralnimi plantažnimi zemljišči. Vendar pa ta ni ločevala le mesta Morales od razsežnega veleposestva. Meja, ustvarjena z zapornico, je vzdrževala vsaj na prvi pogled bolj prikrito in bolj trdovratno delitev na privilegirane in »navadne delavce«, ter na tiste, ki so jih po letu 1998 odpustili in so bili tej strani meje nezaželeni. Skrbno izbrane privilegirane delavce – mnogi med njimi so imeli dolgoletne kariere v paravojaških organizacijah Patrullas de Autodefensa Civil [Civilne samoobrambne patrulje, PAC] – so rekrutirali v varnostno službo podjetja. Stopničko niže so bili vozniki osebnih avtomobilov, džipov in avtobusov, ki so se morali odreči prevozu nezaposlenih potnikov, če so hoteli dobiti vozniška dovoljenja. »Navadni« delavci so imeli torej možnost prevoza, velika večina odpuščenih pa do tega ni imela pravice. Taki privilegiji so pomembno vplivali na vsakdanje življenje ljudi, kjer so bili na najnižjih mestih v hierarhiji t. i. pistoleros oziroma člani najemniških tolp, ki so bili za najmanjši dobiček pripravljeni obračunati s sovaščani, ki so sicer izgubili delo, a so si ustvarili domove na plantaži. In te ljudi, je povzel koordinator organizacije CNOC, »bolj kot vsakdanje pomanjkanje hrane ogrožajo oborožene tolpe nekdanjih 'sodelavcev'«.