Pribaltik je menda najrazvitejši del nekdanje sovjetske države, tu niso pravoslavni in svoj zabavni jezik pišejo v latinici. Ceste jim je zneslo zgraditi tako, da imajo po sredi belo črto in se je lepo voziti. Celo to so si izračunali, da geometrično središče Evrope pade nekje v Litvo. Ampak človek bi le stežka rekel, da niso revni. Riga v Latviji, štiri ure vožnje proti severu, je vsaj veliko pristaniško mesto s tradicijo in visokimi hišami, ki jih zdaj restavrirajo. Vilna pa ima pol milijona prebivalcev, na majhnem hribu grad in drugega nič. Pa še to se zapira najpozneje ob devetih. »Kaj bodo počeli, ko bodo nehali peti?« je pred časom vprašal John Budris, novinar Ameriškega nacionalnega radia, ki je v Litvi preživel vse mesece bojev. In litvanski boji so res bili nekaj posebnega. »Nihče ne more reči, da se nismo upirali, ampak upirali smo se z mirnimi sredstvi, samo z odločenostjo in prepričanostjo,« pravi Saudargas. »Oni so nas napadali s tanki, mi pa nismo streljali. Zmago so potem dokončno izbojevali v Moskvi, ampak tudi tam so puč paralizirali z moralno silo. Saj ne pravim, da to mora nujno uspeti, smo pač imeli srečo. Ampak pomembno se mi zdi, da smo svetu dokazali, da miren način ni nujno neuspešen.« V Litvi se najde eden najnenavadnejših krajev na svetu, ki pomaga razumeti način njihovega upora, Sajudisa, torej Gibanja. Kakšnih petnajst kilometrov zunaj mesta Šiauliai na severovzhodu stoji Hrib križev. V bistvu gre za miniaturni hribček, kamor so ljudje že od nekdaj postavljali križe v razne namene, napol bogaboječe, napol pogansko, vsekakor pa v velikih količinah, na desettisoče doma narejenih križev, preprostih, izrezbarjenih, kovinskih, velikih, malih, vseh vrst. Postavljali so jih enega tik ob drugemu in jih ovešali z drobnimi križi, ves hrib so prekrili s križi. Sovjetska država te navade ni marala, zato je najprej z buldožerji pometla vse križe in tisto, kar je ostalo, sežgala. Ljudje so jih skrivoma postavili še več. In vsakič, ko je šla sovjetska država z buldožerji čez hrib, je hrib postajal večji za eno plast, in vsakič so ljudje na novo naredili in postavili križe. Država je poskušala vse mogoče, celo področje spremeniti v močvirje, ga obdati s stražarji in prijaviti vsakega, ki bi se mu približal. Križev ni mogla iztrebiti.