Na Kašeljskem hribu, ki se strmo dviga nad dolino reke Besnice, so ostanki kar dveh gradov. Prvi, od katerega so ostale le ruševine, stoji na stranskem vrhu Kašeljskega hriba na 446 metrih nadmorske višine. Zanj predsednik Kulturnega društva Podgrad, navdušen zgodovinar Viktor Grilc, ki je zgodovino kraja izdal tudi v posebni knjižici, domneva, da je nastal kmalu po letu 1000 kot oporišče oziroma utrjena hiša. Kdo so bili prvotni lastniki, lahko le domneva, da je šlo za gospoda Breže-Saleški, ki so bili najstarejši znani lastniki posesti na ljubljanskem območju. Posestvo so kakšnih sto let pozneje pridobili Spanheimi, ki so na dostopnejšem mestu nad sotočjem Save in Ljubljanice zgradili drugi grad, imenovan Osterberg. Prvotni objekt, za katerega se danes uporablja ime Stari grad, je bil verjetno še nekaj časa naseljen, pozneje pa opuščen. »Novi grad«, grad Osterberg, naj bi nastal okoli leta 1015, ko ga je pozidal Ortolf II. Svibenški, o čemer v svoji Slavi vojvodine Kranjske piše tudi Valvasor. Vendar pričevanje ni podprto z nobenim pisnim dokumentom, zato se v ohranjenih starih dokumentih Osterberg pogosto omenja kot last koroških vojvod Spanheimov. Nastal naj bi zaradi gospodarskih in obrambnih potreb pri upravljanju vzhodnega konca ljubljanske kotline, ki so jo tisti čas intenzivno izsekavali in agrarizirali, pa tudi zaradi nadzora sotočja ter tovorne poti v Zasavje. Grad je menjal številne lastnike, med drugim je bil v lasti rodbin Gallenberg, Rasp in Erberg, konec 19. stoletja pa je iz rok Attemsov prešel v last direktorja kmetijske šole v Gorici Franca Povšeta. Posestvo je še nekajkrat zamenjalo lastnika, leta 1932 pa sta parcelo z grajskimi ruševinami in nekaj zemljišči v Podgradu odkupila zakonca Evgen in Ana Kansky, lastnika podgrajske kemične tovarne Arbo. O njej bomo zaradi pomanjkanja prostora pisali kdaj drugič, povejmo le, da je začela obratovati že konec 19. stoletja, v njej pa so prešali naravna olja, predvsem laneno in sončnično ter izdelovali firnež in barve. Po prvi svetovni vojni so jo kupili predniki zdajšnjih lastnikov, po vojni je bila tovarna nacionalizirana in pozneje vrnjena. Kemična tovarna je bila od nekdaj ponos Podgrajčanov, na žalost pa je trenutno v stečaju.