Moje prvo izkustvo velemesta pa sega v Beograd. Razburjenosti ob prvem prihodu v to mesto na sotočju Save in Donave se spomnim še danes, čeprav me od prvega srečanja ločuje pol življenja. Ulice Beograda so me izzivalno vabile z obeti o spoznanju balkanskega živca, ki je bil vsaj zame mnogo bolj povezan s senzualno razsežnostjo, erotičnim vznemirjenjem in spontano neposrednostjo druženja, kakršne ne omejuje cerebralni civilizacijski proces, ki mu je bilo slovensko zgodovinsko življenje v avstro-ogrski monarhiji in skozi zadrgnjene navade malomeščanske dostojnosti mnogo bolj izpostavljeno. Čeprav si bo svet zapomnil sodobni Beograd prej kot žarišče nacionalnega socializma, ki je pod Miloševićevo vladavino teroriziral celotno področje bivše Jugoslavije, kakor ga prepoznaval po njegovem slavljenem svetovljanskem utripu, mednarodnih gledaliških festivalih, inovativni filmski produkciji in izbruhih sijajnega, v mitoloških obrazcih zasidranega literarnega barbarogenija, pa mi moj pogled čez ramo vrača bolj trivialne, a zame zavezujoče slike iz privatnega spomina: kaotične vinjete kioskov s čevapčiči, burekom in zeljanico okrog glavne železniške postaje; vrača mi prerivajočo se množico na Kosančićevem vencu in simpatično vsiljivost ciganskih preprodajalcev, ki so ponujali ceneno italijansko in turško robo: Farmerke, farmerke, još malo, pa nestalo!; vrača mi danes nepovrnljivo naivni, zato pa sladki občutek privilegijev, za katere sem mislil, da mi pripadajo, ko sem smel, univerzitetni bruc, stopiti čez prag znamenitega Kluba književnikov na Francuski 7 v središču mesta, kjer so se zbirala najbolj duhovita peresa in iskrivi umi tedanje Jugoslavije, kjer so kraljevali alkohol in jedke domislice, ki so iz neformalnih omizij tradicionalno ustvarjali skupine političnega pritiska, čaršijo, to misteriozno orbito družabno-ideoloških komentarjev vsega in vsakogar med močnimi; vrača mi skrivno oprezanje okrog zabaviščnih splavov na Donavi, za katere sem slišal, da se v njihovih drobcenih kajutah za mal denar zlahka zadovoljijo tudi od strasti nabrekli moški; vrača mi zemljevid zasilnega pobega pred lokalnimi pretepači na Dorčolah, opominja me na vonj po pljeskavici in kajmaku na Skadarliji, turistično razkričani, zame pa tedaj čudno eksotični ulici kavarn in roštilja z godci violin, ki svirajo Tamo daleko direktno na moje nevajeno uho; priklicuje mi slastni okus jogurtov in žemelj v prvem svitu, ko smo se s prekajenimi grli in izžetimi udi vračali iz žura na Banovem brdu, v elitni soseski, kamor je moje prijatelje povabila snobovska modna frfotavka, čeprav smo se spoznali le nekaj ur pred začetkom razkošne zabave. Z eno besedo: Beograd mi je dal prvo doživetje nevarnega in dražljivega kozmopolisa, ki je z mešanico orientalnih in okcidentalnih navad vztrajno predeloval različne osebnosti in tradicije, zatikujoč si jih v poglavarsko perjanico samozavesti.