Pred devetimi desetletji je bilo popolnoma drugače, saj Društvo Narodne galerije ni izšlo iz obstoječe umetniške zbirke, ampak jo je bilo treba šele vzpostaviti. V prvem mandatu, med septembrom 1918 in februarjem 1920, so v društvu pridobili prvih 28 umetnin, zanimivo pa je, da so že mesec dni po ustanovitvenem občnem zboru prevzeli tudi prvo izmed treh donacij tega časa. To je bilo Marijino rojstvo Valentina Metzingerja, darilo Gustava Pirca, katerega zgledu je še isti mesec sledila Bogomila Šušteršič, z donacijo katere je v zbirko prišlo prvo mednarodno delo. Gre za Nočni ribji lov hrvaškega impresionista Emanuela Vidovića, tretja donacija pa se je znova vrnila k Metzingerju, k njegovemu Sv. Štefanu , ki ga je podaril I. Novak. Zanimivo je, da je danes le prvo od teh del še v zbirki NG. Izgubo Vidovićeve slike sami opisujejo kot – dobesedno – pomoto iz preteklosti ( »Vse kaže, da je Narodna galerija ob izročanju zbirke Mestne občine Ljubljana ljubljanskemu Mestnemu muzeju pomotoma predala tudi to delo,« zapiše Jenkova), Sv. Štefan pa danes velja za pogrešanega. Tudi sicer je zdaj v NG le 16 od uvodnih 28 del, predvsem zaradi odstopa novejših mlajši Moderni galeriji ob njeni ustanovitvi, med drugim tudi štiri grafike Hrvata Tomislava Krizmana, ki veljajo za sploh prvi odkup NG. Razmerje med takrat sodobnim in historičnim je bilo tudi nasploh odločilno za oblikovanje prve zbirke. S politiko odkupov so namreč najprej podpirali predvsem tedanjo sodobno umetnost, saj so imeli na odkupe velik vpliv sami likovniki. Ti pa so zagovarjali mnenje, da je mogoče o slovenski nacionalni umetnosti govoriti šele z nastopom impresionistov. Neposredne nakupe od umetnikov so formalizirali v obliki kupo-prodajnih pogodb, ki pa so jih, zanimivo, podpisovali tudi z večletnimi zamudami ... Tako je, denimo, pogodba NG z zaporedno številko 1, ki dokumentira nakup mavčne plastike Strah Lojzeta Dolinarja, datirana s 5. aprilom 1922.