Ampak tisti ubogi 'italijanček' me nikakor ni zadovoljil, zato sem se spodaj v malem mestecu ob obali, kamor so nas zapeljali (mislim, da se je imenoval Milazzo), potuhnjeno pretvarjal, da me neznansko zanimajo neke zanemarjene izložbice, dolgo postaval pred njimi ter v trenutku, ko se je skupina že malo oddaljila, kot megla izpuhtel v neko stransko uličico. Kmalu sem na vogalu malega, mediteransko zanemarjenega trga odkril gostilnico, od vseh, razen nekaj ostarelih stalnih gostov pozabljeno špelunko, kakršne imam pač najrajši. Zvalil sem se v že večkrat počeni plastični stol na trotoarju pred njo, si naročil pivo, ga v prihajajočem večernem hladu lagodno srkal, zraven pa kadil (čike sem, kot vsi ostali gostje, v glavnem brkati starejši gospodje, frcal v kupe nagnite zelenjave, ki je, izvržena iz bližnje trgovinice, tiho smrdela po pločniku tam zraven) ter povsem neobvezno opazoval, pravzaprav nič določenega, kar tako, opazoval sem zaradi opazovanja samega. To je namreč zelo očarljiva dejavnost.