»Brežice. Vijejo se reke, tu stoji moj dom, hrib ujet v meglo, cerkvica in zvon./ Pozabljeni vonj mladosti, v mislih zadiši, razpeti so mostovi, grad iz Piše: davnih dni. /Stolp s smrekami Natja Jenko Sunčič obdan, cesta se vije, navkreber mimo sanj./ To mesto čara sebe, v bajko iz davnih dni, vsakih nekaj let, v meni ljubezen obudi.« Damir Šambarek Kuković O, moje mesto, ko bi bilo še najlepše obstati ob prijateljevi poeziji ter telesno in umsko po polževo lesti naprej. Kar me je v resnici tudi skoraj v celoti zadelo. Kar me nažira. Kot moje nič krivo mesto, kamor se mukoma odpravim, kadar je sila v čisto zadnji fazi neizbežnega. Vsi športni copati, ortopedski čevlji za shojene noge pa so en sam hec po moji osrednji ulici. Se domislim, da bi si morala za znosno hojo nabaviti ene takšne gojzarje za v hribe. Na misel mi padajo že nekaj časa samoohranitvena prepričevanja predsednika Društva za oživitev mestnega jedra in občanke Erne Rožman, ki v imenu Brežičanov z vso dušo toži nad našim mestom. Stojim ji ob boku, saj piše o umirajočih obrtnikih našega mesta, o sicer maloštevilnih prebivalcih centra Brežic, ki poprašeni že leto in dan ne upajo na ulico… Piše o dejstvu, da je rešitev brežiškega mestnega jedra spet še kako parcialna. Bogataški robniki in včasih neznosno zoprne kocke po ulici ne bodo skrili sramote mesta na desni ob vstopu vanj iz smeri Rokove cerkve do stare pošte. Vsi novi kabli ne bodo potegnili stran rdečih plastičnih kadavrov izpred gimnazije. Ugotavlja, da so fasade v samem jedru grozljive, tudi tiste nove, in (se) sprašuje, kdo bo dal denar, da se vse to vzporedno obnovi. In si šteje v čast, da zmore, zna in si upa zapisati to, kar v ječanju in upogibanju skoraj neslišno šepeta sleherna krošnja dreves v njej tako ljubem mestu. In pristavljam lonček na potuhnjeno vrelišče, da je smreke ob mestnem simbolu požlempal Aquarius, da sem bila s svojimi someščani postavljena pred neizogibnim (?!), da letos zadnjič rožnato odcveteli drnuslji oziroma krošnje divjih češenj od občine proti gradu ne bodo nikoli več ječale, kaj šele razveseljevale poglede nanje. Naj pregrizem, da kot članica društva v njem ne najdem več mesta, ker sem od seanse do seanse, z bolj pametno ali ugankarsko povabljenimi strokovnjaki, zmeraj manj razumela, do zadnjega sploh nič več - kdo, kaj in zakaj se utemeljuje takšna in spet in spet neka druga varianta. In mesto oziroma ulica je, kakršna je. Pravzaprav nastaja, kakor nastaja. In je brez vsakršnih pripomb ali predlogov – križana gora! - treba biti potrpežljiv. Potrpežljiv - na predlog. Češ, da bo. Pa ja, bo. Da o čem drugem sploh ne črhnem niti ene same. Ali pač, tisto najmočnejše najmilejše povedano – kupčkanje. Se pa občasno prebijem skozi prehod ob menjalnici Ažur do terase Mestnega atrija, kjer si nazdravim z dobro kavo, kjer mi zelenje Vrbine, dokler ga znanstveni posegi čisto ne sfižijo, hladi vse mestne in primestne pogruntavščine. Na primer, med vsem ostalim, prehod za pešce, petdeset metrov stran od semaforja pri (nekdanji!) blagovnici, kjer si z enim otročetom ob boku, z drugim v naročju in nahrbtnikom na plečih popolnoma odvečni trikratni nebodigatreba na zmedeni zebri. To je moje malo mesto neprestano pred nekom, pred nečim in zaradi nečesa ječi. Za sanjanje sanj pa so čisto na vrhu še vedno Damirjeve Brežice. Da se vanje potopimo. In še in še, da ne pozabimo. Zlomka, pa saj še zmerom nisem odsanjala sanj o nekem svojem drugem mestecu ob obali morja.