Z eno nogo v najhujšem brezupu razdejanja stoji na vzpetini med luko in širokim plitvim zalivom, ki seže prav do ceste v Unawatuno in Mataro, palača Closenberg. Zgrajena je bila v letih največje angleške trgovinske potentnosti, z njene domala nedotakljive povišanosti pa se odpirajo krasni razgledi na Galle in njegovo holandsko Trdnjavo z belo pobarvanim svetilnikom ter na zeleno gričevje, okronano z visoko belo dagobo. Zasenčena je s tropsko bohotnostjo raznovrstnih dreves in cvetočih grmovnic, med katerimi se najizraziteje hvalijo bugenvilije; cesta do njenega atrija je speljana po klancu pod dvema masivnima obokoma. Closenberg so že pred mnogo leti spremenili v luksuzen hotel z dvaindvajsetimi sobami; cena za noč v najcenejši rahlo presega sto ameriških dolarjev. Palača je bila od srede januarja do konca maja, morebiti pa še dlje, v celoti rezervirana za uslužbence Rdečega križa. Naslednji zadetek je New Oriental, pomaknjen k Holandski reformistični cerkvi in od znotraj ob vzhodni rob trdnjavskega obzidja. Pred stopetdesetimi leti je bil zgrajen kot oficirska kasarna britanske vojske, zdaj pa, obnovljen kot večina poslopij v starem Gallu, prodaja razkošje v viktorijanskem slogu, šestintrideset sob s skoraj neopazno nižjimi cenami kot Closenberg, bar, ki diši po starinah, in bazen, ki ne trpi nobenega pomanjkanja priporočljive sodobne tehnologije. Navadnim turistom je bilo v mescih po cunamiju v New Orientalu – četudi bi si to mogli ali hoteli privoščiti – nemogoče dobiti prosto posteljo. Klientela tako imenovanih humanitarcev je bila tu bolj demokratično pisana in raznovrstna, vendar so prevladovali uslužbenci različnih vej OZN, seveda predvsem UNICEF-a. In to je bil, kot se reče, samo vrh ledene gore.