cijo, so jo odpihnili. Italija ima izrazito visok državni dolg. Plače odvisnih delavcev so na ravni Grčije in Portugalske. Cene osnovnih živil, goriva in najnujnejšega so visoke kot v nemških velemestih. Vedno več je družin, ki med draginjo, dolgovi in nizkimi plačami s težavo prebrodijo do konca meseca. Slišal sem skrbno odpravljenega upokojenca, ki se je menil z bančnim uradnikom, da bi mu mesečno odšteli iz prihrankov tistih par sto evrov, ki mu bodo omogočili dostojno preživetje. Včeraj je lahko štedil, danes zaokroža s prihranki penzijo. Istočasno pa se v Italiji večajo naročnine za nove ferarije in luksuzne jahte. Ko mali nimajo, bogati pa trošijo, je znak, da je kriza. Raje kupijo ferarija in novo jahto, kot pa da bi izgubljali denar na borzah ali v rizičnih investicijah. Nekdo gre na cesto, drugi odpluje po morju z novo jahto… Tako lahko berem javnomnenjsko raziskavo DemosEurisko ki postavlja na prvo mesto italijanskih pričakovanj povišanje plač in pokojnin, sledi potreba po varnosti, nato pa sta kar dve postavki, ki se nanašata na prvo: kontrola nad cenami in znižanje davkov. To so problemi, ki bodo vodilne teme volilne kampanije. Œalostno je, da se država ukvarja z volitvami prav v trenutku, ko bi potrebovali vlado, ki odloča. Nova vlada, kakršnakoli bo, bo lahko pričela z ukrepi junija. Do takrat smo lahko vsi pod golido gnoja. Komu naj se zahvalimo?