Pri nas smo se že kar odvadili parol in imen za leta. Zato je toliko bolj revolucionarno zazvenelo, ko je neki neznani centralni komite neke ilegalne stranke določil, da se pri nas letu 1999 reče leto rekordov. In v čem bi radi pri nas zasenčili komunizem in Kristusa hkrati? Pod katerim znakom se bomo izkazali? Ali bomo dobri do drugih ali celo do sebe? Slovensko Leto rekordov (kajti povsod ga že pišejo z veliko) poteka v znaku Guinnessa, ki je neki gospod, neko pivo in tudi neka knjiga. In ta knjiga ni ne rdeča ne zelena, ampak čisto preprosto knjiga rekordov. Namen te komunistične enoletne kampanje je torej doseči čimveč rekordov, s katerimi so bodo državljanke in državljani Slovenije po vseh pravilih in s pravilno protokoliranimi zapisniki uvrstili v Guinnessovo knjigo rekordov. Stvar je dobro stekla: neki Adam brez Eve je po največjem kotalkališču v Evropi šibal po dveh kolesih na asfaltni podlagi in prevozil 34 kilometrov in dvesto metrov (pri rekordih morajo meritve biti natančne) ter tako postavil svetovni rekord. To je seveda samo začetek. V kampanji za doseganje vrhuncev nas čakajo še največja kranjska klobasa (verjetno jo bodo zašpilili kar s kalifornijsko sekvojo, da bo špila iz enega kosa in dovolj velika za slovensko rekordno klobaso, in ker bo črevo gotovo naravno, ga bodo verjetno nabavili iz Jurassic Parka), čaka pa nas tudi praznični dan, ko se bo največ ljudi na svetu strpalo v en sam avto, če se ne bodo državljanke in državljani vmes preveč nažrli kranjske klobase in natankali temnega piva slavnega imena.