Tako podprta se odpraviva na strmo pot. Steza je ponekod vklesana v skalo, večinoma pa je speljana po pobočju v cikcaku. Verjamem, da je vreme na današnji dan, ko je sončno in toplo, kljub precej močnemu vetru za otok prej izjema kot pravilo. Star irski pregovor namreč pravi: “Ta teden je deževalo samo dvakrat. Prvič tri dni in drugič štiri.” Na mokrih tleh ti lahko tako pošteno zdrsne, da se v razpenjenem morju na koncu blatnega tobogana zmočiš do kože. To je verjetno tudi razlog, da je vsa pot tlakovana s ploščatimi kamni, ki jih je naokrog v izobilju. Že na začetku vzpona je videti, da se menihi niso posvečali samo molitvam in meditaciji, ampak jih je boj za vsakodnevno preživetje navadil na trdo delo. Ob poti se pomikava mimo čudnih skalnih tvorb, podobnih šivankinim ušesom, za katere ne morem ugotoviti, ali so delo narave ali človeških rok. Tako se počasi prebijava prek neštetih stopnic, da sem prav presenečen, ko naju na sedlu pod vrhom otoka sprejme močan veter. Mehka trava te kar vabi, da se na njej spočiješ. Pot pa se med strmimi skalami vije proti desni in radovednost naju žene naprej. V daljavi že opazim več eskimskim iglujem podobnih zgradb, ki so postavljene na terasah. Med ozkimi prehodi in stopnicami prideva v manjši osrednji prostor in se s skupino turistov pridruživa razlagi lokalnega vodiča, ki poleti v sezoni s sodelavci živi na otoku.