»V sanjah sem opazovala prizor v kleti družinske hiše, kjer je majhna deklica držala za roko visokega moškega. Ugotovila sem, da sem dekletce jaz, moški pa moj oče. Oče je v resnici umrl, ko sem bila stara šest let. Deklica je jokala, oče pa se je smehljal. Nenadoma pa je on izginil in ostala sem sama. Šla sem po stopnicah navzgor in se znašla v stanovanju v prvem nadstropju. Vse je bilo oranžno. Nek moški mi je zavpil, naj odprem okno. Odprla sem ga in prijetno je bilo, ko je svež zrak vdrl v sobo, a sem se bala, da bom padla in se ubila, zato sem okno kmalu spet zaprla. Stekla sem po stopnicah navzdol in ven na ulico in od nekod se je vzel moški z nožem v roki in me začel preganjati, da sem bila čisto panična od strahu. Stekla sem v nek svetilnik in po spiralnem stopnišču do vrha, tam pa je bila soba, ki je bila popolnoma modra. Zavedla sem se, da moški prihaja za mano in da sem pravzaprav ujeta, vedela pa sem tudi, da me bo ubil, če me ujame. Pogledala sem skozi okno, da bi videla, če lahko kam skočim. Na eni strani je bilo jezero, na drugi pa igrišče za golf (takšno, kakršno je tisto, na katerem vadi moj mož). Če bi skočila v vodo, bi se utopila, zato sem skočila na mehko travo. Pri skoku sem se poškodovala in neki ljudje so mi prihiteli na pomoč. Odnesli so me v hišico na vrhu hribčka in jo spremenili v bolnišnico. Skušali so mi pomagati, jaz pa sem vedela, da umiram. Na pultu sem videla steklenico z mlekom in vedela sem, da ga moram spiti, ker je to moja edina rešitev. Stegnila sem se, da bi jo dosegla, vendar se mi je steklenica kar naprej izmikala in potem celo dobila noge ter »stekla« ven na ulico. Šla sem za njo in jo skušala uloviti, a je bila cesta zelo prometna in kmalu sem jo izgubila izpred oči. Potem me je povozil avto. Umrla sem, a sem se pri tem smehljala.