Težko mu de, da si nič kaj ne more misliti, kakšna da je njegova zunanjščina, ker dokaj vode se je že steklo, odkar je svoj obraz zadnjikrat videl v zrcalu. Noge, ki so ga vojaščine rešile, mu pridejo na misel, in prvikrat se prestraši misleč, da ta dar nebeški bi vendar utegnil imeti svoje sitnosti. Kmalu opusti neljubo misel o nogah, postavi se na pot ter si jo popisuje: Naravnost po vrtu jo bom hitel, da pridem za vas, in tam poleg vrtov pridem kmalu na konec vasi. Da bi ga kdo videl, tega ne pripusti, še manj pa, da bi ga kdo ogovoril. Če bi kdo utegnil iti po kaki poti, ki peljejo iz vasi na polje, se v mislih skrije za bližnji plot ter čaka, da se neljubi srečevalec oddalji. Naenkrat preskoči celo pot od domače hiše do P – in misli se pred Pahovčevo hišo. Srce mu hujše začne biti in kakor bi se bal slišati njegovih udarkov, se začne zavijati v kožuh in se preobrne. Na tihem zdaj prime za kljuko in Pahovčev oče sedé po njegovem dozdevanju na voglu mize, kakor je bil navajen svojega očeta videti. Toliko za gotovo sklene, da dobro jutro bo voščil, ko v hišo stopi, vendar kaj dalje govoriti, to ni tako lahko! Kaj dalje govoriti, to ga tako stiska, kakor bi že stal pred Pahovcem in bi ne vedel, kaj ziniti; kar mrzel pot se mu prikrade na čelo. Kar začeti: »Jaz sem prišel, da bi vas vprašal –« to se mu zdi nekoliko pregloboko zaorati; »oče so me poslali, da bi –«, pa zopet kakor osramočen obrvi stisne, ker tudi to je brez ovinkov; »jaz sem zdaj v najboljših letih in pri pameti –«, vendar zdi se mu, da ga Pahovec začudivši se gleda in tudi ta nagovor zavrže. Po dolgem premišljevanju ostane nazadnje pri sklepu, očeta za svet vprašati v ti važni zadevi. Od snubitve do ženitve je precejšnja pot, vendar v mislih jo človek zlahka preskoči brez strahú, da bi si noge spahnil. Pred Tilkovimi očmi se hiša napolni z zalo našopirjenimi svati, katere lepo po redu za mizo posaja. Popred je še v mislih dal postaviti dve novi šipi v okno, kjer je bil do sedaj prilepljen papir njih namestnik; zadnje okno za durmi, katero je bilo, kar je pomnil, zabuhano, je tudi na njegovo že pozabljeno dolžnost spomnil ter zunaj pod steno butare toliko odložil, da bo mogla svetloba novo odprto pot najti. Hiša je tedaj tako urejena, Tilka pa za mizo na zgornjem koncu, od koder vidi v veži mater, ki si s predprtom brišejo vroče lice; pred njim pa se miza šibi pod skledami, v katerih več žlic prostora najde kakor pa ljudi okoli mize. Oče starešina malo okorno režejo masten kos mesa, tako da se mast na lesenem krožniku trese, Tilku pa se sline pocedé. V ti priči že sedé godci peči nasproti pri odbuhanem oknu in v majhnih krogih, kakršne neprostorna hiša zapoveduje, se vrtijo vrste plesalcev. Tilkova sreča, da ga nihče ne vidi, ker zapazil bi, da mu lica zardevajo in se oči kot prestrašene bolj široko odpirajo, ker plesati ne zna! Ta nemila misel ga naenkrat prenese na polje. Rdečko ima odvezano pred sabo, gledalca daleč okoli nobenega. Kdo bi se sramoval storiti, kar Tilka stori? Toliko si sicer upa, da vrtiti se bo znal; le to mu gre po glavi, kdaj da je treba s peto zacepetati; da se tega nauči, zažvižga vižo znane pesmi in poskoči po njenem taktu; vendar kako se prestraši, ko zares žvižg zasliši, ki mu je pri preživi domišljiji ušel, in ko noga, namesto po mehki travi, spod kožuha po trdih deskah zaropota! Ropot ga zopet popolnoma zbrihta v veliko njegovo nevoljo, ker v postelji, ko človek nekoliko dremlje, se vse sitnosti tako lahko preskočijo; ko pa pamet