Tisto popoldne sva našla mesto za prenočevanje, kot si ga je bilo moč le želeti. Košata drevesa so tam poševno štrlela nad mehko sipino ter s svojimi gostimi vejami soncu povsem zastrla pot do peska. Pod drevesi je bilo zato ves dan prijetno senčno in hladno. Spekla sva si skledo piranj, ki jih je nalovil Werner. Videti je bilo, da jih je v tistem blatnem tolmunu kar mrgolelo. Predlagal sem, da ostaneva kak dan tam, loviva ribe in lenariva. Pošteno sem si že želel preživeti dan ob knjigi. Na srečo se je Werner strinjal. Po zajtrku naslednjega dne se je lotil ribolova, potem pa predlagal še meni, naj poskusim srečo. Kmalu sem ujel svojo prvo piranjo, ki je bila sicer majhna, zato pa nič manj divja. Potem sem na suho potegnil še trideset centimetrov dolgega soma, ki mu domačini pravijo čankleta. In potem še enega! Še nekaj piranj in bilo je dovolj za kosilo. Uprlo se mi je ubijati živali, ki so se na vse načine hotele rešiti: hlastale so okrog sebe in se oglašale z nizkim, brnečim glasom. Končal sem svoj prvi in edini uspešni ribolovni dan in skrb za sveže meso spet prepustil Wernerju. V najgloblji del sence sem si obesil visečo mrežo, se pokril z mrežo proti komarjem in se lotil branja. Visoko med vejami so se spreletavali črno-rumeni kobilarji, ptiči, katerih dolga, umetelno spletena viseča gnezda sva pogosto opazovala ob bregu. Venomer so se oglašali. Njihovi glasovi so se zdeli odraz njihovega nemirnega značaja. Svoje požvižgavanje so venomer spreminjali: včasih sem v vejah slišal nekaj, kar je spominjalo na škripanje, sledili so kratki izzivajoči žvižgi, potem sračjim in šojinim podobni glasovi pa spet žvižgi. Nekatere prvine njihovega predvajanja so se ponavljale kot »vodilni motiv«, od časa do časa pa so se pernati umetniki prepustili improviziranju.