Čez kako uro, mogoče več, mogoče manj, se je avto ustavil. Celo pot ni v avtu nihče spregovoril. Monty je lahko slišala le težko dihanje neznanca, ki je sedel zraven nje. Prijela jo je močna roka in jo povlekla iz avta. Čez glavo je imela še vedno poveznjeno vrečo. Peljali so jo v sobo, ki je bila pripravljena zanjo. Mož jo je grobo porinil vanjo ter za sabo zaklenil vrata. Zdaj si je Monty lahko sama snela vrečo z glave. Zvedavo je pogledala po sobi. Bila je še kar lepo opremljena in urejena. V kotu je bila široka postelja z lepim pregrinjalom, v drugem kotu je bila miza s stolom, ob stenah pa so bile omare. S stropa je visela lepa medeninasta luč. Soba je bila povezana s kopalnico, v kateri so bili velika banja, umivalnik, straniščna školjka in omare. Na obešalniku je visela sveža brisača. V sobi pa so bile v omarah spravljene obleke Montyjine velikosti. Vse je bilo pripravljeno posebej zanjo. Tako soba kot kopalnica sta imeli visoka okna, zagrajena z rešetkami. Bilo je kot v zaporu, le malo lepše opremljeno in večje. Monty ni vedela, kaj naj si misli o vsem tem. Prav gotovo nič dobrega. Usedla se je na mehko posteljo in mislila na Seana. Kaj se je zgodilo z njim, ali je vse v redu? Na kaj hujšega niti pomisliti ni upala. Po dolgem času so jo spet zalile solze.