Po vrsti so se prižgale luči v kabinetu, sprejemnici, jedilnici. "Odpira se kakor teleskop," je zaspano zamrmral Lužin. Vendar si ni mogel ničesar dobro ogledati, oči so mu kar lezle skupaj. Šele ko je stopil v jedilnico, je opazil, da ima v rokah velikega plišastega psa z rožnatimi stopali. Položil ga je na mizo in pri priči se je kakor pajek spustil nanj puhasti vragec, ki je visel pod svetilko. Luči v sobah so ugasnile, kakor da so se deli teleskopa spet sklopili, in Lužin se je znašel na osvetljenem hodniku. "Pojdite spat," je žena spet viknila nekomu in nekaj na koncu hodnika je hušknilo in voščilo lahko noč. "Tam je soba za služkinjo," je rekla žena. "Tukaj levo je kopalnica." "Kje pa je tisti prostorček?" je šepnil Lužin. "Kje je najmanjša sobica?" "V kopalnici, vse je v kopalnici," je odgovorila; Lužin je previdno pomolil glavo skozi vrata in ko se je o nečem prepričal, jih je hitro zaprl za sabo. Njegova žena je šla v spalnico, sedla v naslanjač in se zagledala v omamno mehki postelji. "Oh, kako sem utrujena," se je nasmehnila in z očmi dolgo spremljala veliko, mlahavo muho, ki je brezupno brenčé obletavala mavrsko svetilko in na lepem izginila. "Semkaj, semkaj," je viknila, ko je zaslišala s hodnika Lužinove obotavljive in drsajoče korake. "Spalnica," je odobravajoče rekel, dal roke na hrbet in se nekaj časa razgledoval. Odprla je omaro, kamor je prejšnji večer zložila stvari, malo pomislila in se obrnila k možu. "Okopala se bom," je rekla. "Vaše stvari so tu."