Ko sem se podil po zaprtem odseku nemške podeželske cestice in motil popoldanski spanec domačinov v treh bližnjih vaseh, sem bil razočaran nad nedelovanjem ročne zavore, navdušen pa nad vodljivostjo, podvozjem in štirikolesnim pogonom. Lancer je med najboljšimi, če ne celo prepričljivo avtomobil z najboljšo vodljivostjo med serijskimi avtomobili. Volanski mehanizem je natančen kot švicarska ura, vodi se ga lahko z milimetrsko natančnostjo med cestnimi pastmi, saj se prek volanskega obroča čuti vsako neravninico, ki jo je sicer natančni cestar Hans pozabil zakrpati lansko poletje. Vrhunsko Öhlinsovo nastavljivo podvozje, ki stane za Mitsubishijev dirkalnik skupine N okroglih 8.300 evrov (brez davka!), s tako lahkoto požira neravnine, da na popeskanem ali luknjastem asfaltu dirkalnik še trzne ne, kaj šele, da bi te bila polna cesta. Fantastično! V ovinkih pa dirkalnik od voznika zahteva le, da je natančen, vse drugo naredi elektronika sama. Ko dirkač močno zavira pred ovinkom, sistem ACD v osrednjem diferencialu vklopi zaporo diferenciala, jo pri zavijanju v ovinek povsem sprosti (s tem se izniči stranski učinek stalnega štirikolesnega pogona, ko pri pretiravanju avtomobil rine z nosom iz ovinka) in na izhodu pri polnem plinu zopet vklopi. Teoretično je lahko zapora osrednjega diferenciala od 0 do 100 odstotkov, medtem ko je po Gassnerjevih besedah zapora prednjega povsem mehanskega diferenciala 50, zadnjega (opremljenega še s sistemom AYC oziroma Active Yaw Control, ki pri serijskem avtomobilu razporeja navor med zadnjima kolesoma) pa 65 odstotkov. Nato pa ima voznik še možnost, da le prek gumba na armaturni plošči napove elektroniki, ali se bo vozil po asfaltu, makadamu ali snegu, nato pa elektronika samodejno prilagodi način delovanja za boljšo trakcijo in vodljivost. Ob taki podkožni tehnologiji je dirkanje videti otročje lahko opravilo, toda kot pravijo pametni ljudje, noben avtomobil ne zmaga sam, ampak mora voznik znati izkoristiti vso razpoložljivo tehniko. Tudi vi ne bi zmagali na svetovnem prvenstvu v rallyju, čeprav bi sedeli v trenutno najboljšem dirkalniku, kajne? Ampak iz izkušenj vam povem, da se morajo dirkači v Yugih vsaj trikrat bolj potiti, da ostanejo na cesti, pa tudi Kit Carji zahtevajo veliko močnejšega (roke!!) in bolj hladnokrvnega voznika. Ali, kot je Gassner kot dolgoletni voznik štirikolesno gnanih dirkalnikov v smehu dejal, vsa moč s prednjim pogonom je le preprečevanje izleta s ceste, ne pa vožnja …