Ko je film dobil zvok in barve, so vsi obrnili palce navzgor. Rudolf Arnheim je oba palca obrnil navzdol. Svoje tekste, zbrane v knjigi Film kot umetnost, sicer eno izmed prvih resnih filmskih teorij, je spisal v tridesetih in zazdelo se mu je, da je vsega konec, da je bil razvoj nemega filma ustavljen, ko je ravno začel ustvarjati dobre rezultate - da je za filmom že vsa zgodovina. »Vemo, da bo umetnost z opustitvijo črno-belega filma nazadovala.« Dobri stari Rudi je imel prav, ko je trdil, da združitev gibljive slike in govorjene besede poraja nelagodnost in da dialogi ožijo svet filma, dogajanje omejujejo na tega, ki govori, hromijo vizualno dogajanje in manjšajo izraznost slike. Drži, nemi film se je izogibal prikazovanju ljudi med govorjenjem. In drži, lepota nemega filma je bila v tem, da je ustvaril enotnost med nemim človekom in nemimi stvarmi, kakor tudi med osebo v bližini in osebo v daljavi. Arnheim, po poklicu sicer psiholog, se je bal, da bo začel po prihodu zvoka v filmu, ki je bil sinteza množice medijev, prevladovati le en sam medij - govorjena beseda. Ni se zmotil. In ni se zmotil, ko je trdil, da se bo film z zvokom in barvami le še bolj približal mehanični reprodukciji realnosti, kar ga bo oddaljilo od umetnosti. Ne vem, če bi mu bila Čarovnica iz Blaira všeč, toda živo si jo predstavljam v obliki črno-belega nemega filma, še toliko bolj, ker napetost ves čas gradi na logiki skrivanja (pošasti, vira groze in zla, ne pokaže), ki jo je imel Arnheim za bistvo »filma kot umetnosti«. Napetost se ustvarja tako, »da iz slike izpustimo, kar je pomembno«. Ali pa tako, da pri gledalcu ustvarimo vtis, »da vidi vse, kar je mogoče videti«, potem pa se izkaže, da to ni res. Najlepše je, ko je »središče zanimanja zunaj slike - vidimo na primer samo njegov učinek na nekoga«. Vsekakor, posneti prostor je viden le do določene meje, potem pa pride rob, ki odreže vse, kar leži onkraj, toda »prav te omejitve dajejo filmu pravico, da se imenuje umetnost«.