Skozi nepresojnost besed se soočamo z zgodovinskim spominom zahodne nacije, ki »je dolžna pozabiti«. Ker sem to poglavje začel s potrebo nacije po metafori, se želim sedaj posvetiti brezupnim tišinam tavajočega ljudstva; tisti »oralni praznini«, ki nastane, ko Turek zapusti metaforo o heimlich nacionalni kulturi; kot izvemo, je za turškega imigranta dokončna vrnitev mitična: »Je snov hrepenenj in molitev ... v takšni obliki, kot si jo predstavlja, se nikdar ne zgodi. Dokončne vrnitve ni« (Berger, 1975: 216). V ponavljanju kretnje za kretnjo, v sanjah, ki jih sanja nekdo drug, v mitski vrnitvi, unheimlich ni le figura ponavljanja, temveč predvsem Turkova želja po preživetju, imenovanju, določitvi – to, česar kretnja sama ne poimenuje. Kretnja se nenehno prekriva in kopiči, ne da bi prispevala k vedenju o delu in zadolžitvah. Brez jezika, ki povezuje znanje in dejanje, brez objektivacije socialnega procesa Turek živi življenje dvojnika, avtomata. Ne gre za boj med gospodarjem in hlapcem, temveč za mehanično reprodukcijo kretenj kot golega posnemanja življenja in dela. Nepresojnost jezika ne uspe prevesti ali prodreti skozi to tišino in »telo