je proces ravnotežja. Ko so nove tehnologije spremenile način distribucije vsebin, se je zakon čez čas prilagodil novi tehnologiji. Pri tej prilagoditvi si je pravo prizadevalo za zagotavljanje zakonitih pravic ustvarjalcev, medtem ko je ščitil inovacije. Včasih je to pomenilo več pravic ustvarjalcev. Včasih manj. Kot smo videli, je Kongres, ko je »mehanična reprodukcija« ogrožala interese skladateljev, uravnotežil pravice skladateljev in interese glasbene industrije. Zagotovil je pravice skladateljem, pa tudi izvajalcem; skladatelji bodo plačani, vendar pa bo ceno določil Kongres. Ko pa so po radiu začeli predvajati posnetke teh izvajalcev in so se ti pritožili Kongresu, da njihove »ustvarjalne lastnine« ne spoštujejo (saj radijskim postajam ni bilo treba plačati za ustvarjalnost, ki so jo predvajale), je Kongres njihovo zahtevo zavrnil. Dovolj je bila posredna korist. Kabelska TV je ponavljala vzorec glasbenih albumov. Ko so sodišča zavrnila zahtevo, da morajo kabelski izdajatelji plačevati vsebino, ki jo predvajajo, se je Kongres odzval s tem, da je dal izdajateljem pravico do nadomestila, vendar na zakonsko določeni ravni. Prav tako je dal kabelskim družbam pravico do vsebine, dokler so plačevale zakonsko določeno ceno. Ta kompromis je, tako kot kompromisi glede plošč in mehaničnih klavirjev, služil dvema pomembnima ciljema – pravzaprav dvema osrednjima ciljema vse avtorske zakonodaje. Prvič, zakon je zagotovil, da bodo novi inovatorji lahko svobodno razvijali nove načine oddajanja vsebine. Drugič, zakon je zagotovil, da bodo imetniki avtorske pravice plačani za distribuirano vsebino. Porajal se je pomislek, da bodo, če bi Kongres od kabelske TV preprosto zahteval, naj imetnikom avtorske pravice plača ceno, ki jo ti zahtevajo za svojo vsebino, imetniki avtorske pravice, povezani z izdajatelji, uporabili svojo moč za zatiranje te nove tehnologije, kabla. Če bi Kongres kabelski TV omogočil brezplačno uporabo vsebine izdajateljev, pa bi s tem nepošteno subvencioniral kabelsko TV. Tako je Kongres izbral pot, ki zagotavlja nadomestilo, ne da bi preteklosti (izdajateljem) omogočal nadzor nad prihodnostjo (kabelsko TV). Istega leta, ko je Kongres vzpostavil to ravnotežje, sta dva pomembna producenta in distributerja filmske vsebine vložila tožbo proti drugi vrsti tehnologije, videorekorderju Betamax, ki ga je iz-