Je. To je zelo navzoče povsod. Razlika je v tem, da so nekateri debato začeli prej. Nekateri so jo začeli že v petdesetih letih. In seveda imajo v tem nekatere prednosti, ker so nekatere zadeve že rešili. So pa situacije po posameznih državah zelo različne. Zdaj na dan prihajajo tudi usode in problemi, o katerih se včasih ni niti razmišljalo. En tak primer na Norveškem raziskuje nek moj kolega. Gre za tako imenovan problem otrok vojne, s čimer se misli na otroke med nemškimi vojaki in Norvežankami, ki jih je bilo nekaj 10.000 in so po vojni doživljali zelo različno usodo. Pa se z njimi nihče ni ukvarjal. Podobne probleme lahko zasledite na Danskem. Tja je po vojni iz Nemčije pribežalo nekaj 100.000 ljudi, pa jim niti danski zdravniki niti Rdeči križ niso hoteli pomagati in jih je tudi precej umrlo, zlasti žensk in otrok. Specifična problema Slovencev sta po mojem dva: prvi je ta, da se obračunavanje, ki je posledica vojne - in medvojne kolaboracije - meša z razrednim nasiljem, ta dva procesa se prepletata. In drug problem je neko splošno pomanjkanje demokracije in izkušenj z njo.