Temu primerno so potekale tudi razprave. Tako je na primer Anton Podgoršek dejal, da pri nas nimamo normalne, mirne cerkve, da slovenska cerkev ni izpeljala sekularizacije, da je sedanji papež zato, ker je razglasil veliko svetnikov, izrazit fundamentalist in da je cerkvena prepoved uporabe kontracepcije kaznivo dejanje. Brezkompromisen je bil tudi predstavnik vodstva borčevske organizacije Tone Poljšak. Po njegovem prepričanju je slovenska cerkev zamudila uveljavljanje reform po drugem vatikanskem koncilu in ostala na pol poti. »To stanje ocenjujemo kot trideset let zamujenih priložnosti,« je povedal Poljšak. Po njegovem naj bi bila trditev o »zatirani cerkvi« v letih od 1970 do 1990 umetno vzdrževana zaradi gmotnih razlogov, ker je le tako prihajala izdatna finančna pomoč iz tujine. »Ker te pomoči ni več, ni čudno, če današnja cerkev trdi, kako zdaj živi slabše, kot je živela v času prejšnjega sistema.« Ta mit o »zatirani cerkvi« naj bi se bil nadaljeval tudi po letu 1990, s prihodom dr. Franca Rodeta pa se mu je dodal še mit »mučeništva«, to se je prekrivalo z zahtevki po vračanju odškodnine in denacionalizaciji. »Vodstvo RKC v Sloveniji ni bilo pripravljeno na politične spremembe v letu 1990. Naklonjenost Vatikana naši osamosvojitvi pa je legenda, ki ne temelji na dejstvih. Sveti sedež je bil v letu 1990 ter v začetku leta 1991 zavzet za celovitost Jugoslavije, češ da bi bil v njej položaj katolikov na tako imenovanih misijonskih območjih (BiH, Kosovo, Vojvodina, del Makedonije) bolje urejen kot v nacionalnih državah, kjer bi bili ti izrazita manjšina,« je dejal Poljšak. Po njegovem se je nova evangelizacija pokazala kot klerikalizacija, katere najvidnejše značilnosti so spreminjanje zgodovine (cerkvi očita ponarejanje dejstev za beatifikacijo političnih aktivistov) in odkrita podpora medvojni kolaboraciji, ekonomska ekspanzija, vstopanje v vse sfere družbenega življenja (še posebej v šolstvo, zdravstvo in javno obveščanje) ter zahteve po posebnem pravnem statusu z uveljavljanjem načela o delitvi oblasti med cerkvijo in državo. »Pri uveljavljanju tega projekta se RKC skriva za statusom organizacije civilne družbe, v resnici pa želi biti država v državi ali celo država ob državi.« Poljšak, ki je bil pred približno tridesetimi leti slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu in vršilec dolžnosti predsednika državne komisije za odnose z verskimi skupnostmi, je na koncu dodal, da v njegovem nastopu ne gre za protiversko razpoloženje, ampak želi izraziti mnenje civilnodružbene organizacije, v kar naj bi se bila v zadnjih desetih letih iz nekdanje družbenopolitične organizacije uspešno prelevila borčevska organizacija. Svoj lonček je pristavil tudi državni svetnik Polde Bibič. Poudaril je, da je vera stvar posameznika in da zato niti nima smisla govoriti o ločitvi države in cerkve. »Ljudje se v cerkev lahko zatekajo po pomoč, ne more pa cerkev človeku predpisovati davkov.«