Še zanimivejši je verjetno odgovor ustavnega sodišča na ugovor, da je bil omenjeni dekret po »značaju in namenu« nedemokratičen, po svoji vsebini pa »nehuman«. Morda le ta stavek ustavnega sodišča: Nadomestilo ali vsaj ublažitev posledic škode, ki so jo povzročili nacistični režim in medvojni dogodki, so v obdobju pred koncem vojne in neposredno po njej prinesli tudi nove vrednostne prvine. Tudi zato predsedniški dekret številka 108 o konfiskaciji sovražnikovega premoženja ni v konfliktu z »legalnimi kanoni, ki prevladujejo med civiliziranimi evropskimi družbami v tem stoletju, toliko bolj pa je bil ta legalni akt tudi produkt svojega časa, podprt z mednarodnim konsenzom.« Seveda pa kaže dodati, da so za dokončno argumentiranje tega sporočila znova porabili veliko prostora. Uspelo jim je prepričati večino, med drugimi tudi Nemčijo in ZDA, da z omenjenim in drugimi Beneševimi dekreti ni bilo nič narobe. Haiderju in somišljenikom zagotovo ne bi škodilo, če bi tudi oni pazljivo prebrali teh 24 strani, ne pa se ustavili že ob naslovu enega od Beneševih dekretov.