Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v točkah II/3, 7 in 10 izreka odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Sklicuje se na navedbe, ki jih je dala v davčnem postopku in s katerimi je dokazovala, da na podlagi sodnih odločb izplačane odškodnine delavcem ne predstavljajo nikakršnega dogovora z delavci, ampak so posledica dejstva, da tožeča stranka delavcem ni omogočila izkoristiti celoten letni dopust za posamezna koledarska leta, zaradi česar jim je odškodninsko odgovorna. Sklicuje se na listine, s katerimi je dokazovala svoje trditve v davčnem postopku in predlaga, da jih vpogleda tudi sodišče ter jih predoči delavcem ob njihovem zaslišanju. Svoj dokazni predlog utemeljuje z dejstvom, da pred davčnim organom ni imela možnosti dokazovanja utemeljenosti izplačila odškodnin po zamudnih sodbah. Drugostopenjski odločbi očita, da se samo sklicuje na razloge prve stopnje in da se o pritožbenih navedbah ne izreče. Tožeča stranka meni, da (zato) niso bila ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva. Za stališče, da gre pri tožeči stranki za izogibanje obdavčitvi, bi moral imeti davčni organ zelo trdne dokaze, ki pa jih očitno nima. Davčni organ očitno ne upošteva sodnih odločb, kar je neverjeten precedens v pravni državi, še več, posredno zatrjuje, da gre pri tožbah in izdanih zamudnih sodbah za neke vrste dogovor med delodajalcem in delavcem. Pri tem pa sam ne stori ničesar, da bi ugotovil dejansko stanje skladno z načelom materialne resnice. Ker tožeča stranka meni, da zaradi tega ne sme biti prikrajšana pri dokazovanju relevantnih dejstev, predlaga, da sodišče zasliši vse tiste delavce, za katere je tožeča stranka predložila dokazila v dopolnitvi pritožbe z dne 17. 8. 2004. Dopust oziroma njegova izraba je po določbah 32. člena Zakona o delovnih razmerjih pravica delavca, ki se ji ne more odreči, delodajalec pa jo je dolžan omogočiti. Če je delodajalec kriv, da delavec ni mogel izkoristiti dopusta, je po petem odstavku 23. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti delavcu odškodninsko odgovoren. Odškodninska odgovornost se presoja po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Za priznanje odškodnine za neizrabljen letni dopust je dovolj, da delavec dokaže, da mu delodajalec ni omogočil izrabe. Tožeča stranka opozarja še na Mednarodno konvencijo št. 132 o plačanem letnem dopustu in na definicijo letnega dopusta po konvenciji. Delavec, ki mi ni bilo omogočeno, da izrabi letni dopust, utrpi nematerialno škodo, saj se to pozna na njegovem zdravju. Tudi sodna praksa se je postavila na stališče, da se odškodnina za neizrabljen letni dopust ugotavlja skladno z elementi civilnega delikta. Tovrstna škoda pa ni predmet obdavčitve, zato ni zakonske podlage za obračun davkov in prispevkov. Davki in prispevki so bili plačani že za redno in nadurno delo in vsa nadomestila. Obdavčenje odškodnine tako pomeni plačilo prispevkov in davkov za delovne dneve in ure, ki jih delavci niso opravili. Plačanih je bilo tako več prispevkov in dajatev, kot bi jih bilo treba plačati za celotno letno kvoto ur dela in za vsa nadomestila. Na to vprašanje tožeča stranka še ni dobila odgovora davčnih organov. Kršena pa je bila po mnenju tožeče stranke tudi določba 44. člena ZUP. Izpodbijana odločba vpliva na obveznosti delavcev iz naslova dohodnine. V obravnavanem primeru so bile odločbe o obnovi postopkov odmere dohodnine izdane prepozno. Na ta način so te postopke davčni organi dokončno zaprli. Zato bi moral davčni organ vsem delavcem omogočiti, da vsaj v tem postopku podajo izjavo glede (ne)možnosti izrabe dopusta, saj je z obdavčenjem odškodnin posegel tudi v vprašanje odmere dohodnine, ta pa se še kako navezuje na delavce. Zato bi bilo treba ugotoviti vsebino vsakega primera posebej in šele nato obrutiti odškodnine. Ker to ni bilo storjeno, je napačno vodenje postopka pripeljalo do zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.