Ustanovni sestanek ni prinesel nikakršne revolucije na eko področju, prej je bil podoben srečanju tehnične narave, dogovoriti se je bilo treba o imenu, pa o članstvu, ciljih, nalogah in še čem. Glavni cilj za zdaj ostaja ratifikacija, s katero bo širša skupina dobila večji vpliv in tudi pravice naj bi se tem povečale, saj naj bi z dnem, ko bo začela veljati, avtomatično postala del notranjega pravnega sistema. Čeprav bi nekateri zatrdili, da je naša zakonodaja v nekaterih pogledih veliko boljša, je prednost mednarodne konvencije v tem, da je pravica bodočih generacij do zdravega življenjskega okolja prvič dobila status pravno obvezujoče norme za vse. In kaj naj bi aarhuški papir prinesel Sloveniji? Državni uradniki ne bodo več imeli izgovora in ne bodo mogli več skrivati podatkov na primer o emisijah, spuščenih v okolje, saj bodo morali postopno uvesti javne registre onesnaževalcev, prav tako naj bi imela javnost že v zgodnji fazi večjo besedo pri postopkih odločanja o dovoljenjih za posege v naravo oziroma: »Organe zavezuje, da javnosti zagotovijo dovolj časa za pripravo na učinkovito udeležbo in ji omogočijo brezplačen in takojšnji dostop do vseh razpoložljivih informacij, ki so pomembne za odločanje.« Tudi genetika je predmet internacionalnega dokumenta, ki omogoča nevladnim organizacijam in s tem javnosti udeležbo pri sprejemanju odločitev o spornem namenskem izpuščanju gensko spremenjenih organizmov, saj v tem trenutku velike korporacije trgujejo večinoma z gensko spremenjeno in klonirano hrano …