Ekonomisti smo vedno opozarjali, da je majhna država po naravi stvari draga. Temu se preprosto ni mogoče izogniti niti z menjavami vlad niti z mednarodnimi integracijami. To pa seveda ne pomeni, da država ne more biti cenejša glede na učinke, ki jih pričakujemo kot državljani ali poslovni subjekti. Relativna uravnoteženost javnih financ je doslej odigrala pozitivno vlogo pri stabilizaciji gospodarstva, saj ni ustvarjala pritiskov na obrestno mero in tečaj. Toda sedanja izbira instrumentov in dinamika financiranja dokazujeta, da se povečuje notranja in zunanja zadolženost države; znaša okrog 25 odstotkov BDP. Bistvo javnofinančnega neravnotežja je, da so vzroki jasni, rešitve bolj ali manj znane in da je vse skupaj precej neodvisno od trenutne politične usmeritve vlade. Ni optimalne vlade za najboljše rešitve, obstajajo optimalne rešitve za katerokoli vlado. Zabloda z volilnim sistemom je povsem jasna. Noben volilni sistem ne zagotavlja enotnosti vlade, še posebej, če obstajajo predvolilne koalicije, in nobena koalicijska vlada ne more reševati težav, če ni učinkovito vodena. Tu gre za zablodo z leve in z desne. LDS z Drnovškom ni razumela, da za vladno neučinkovitost ni kriva koalicijska vlada, temveč slabo menedžiranje vlade in vedno večja politična aroganca ministrstev. SDS z Janšo pa še danes ni doumela, da večinski sistem povsem očitno ne rešuje problemov politične enotnosti na desnici.