Trenutno je v svetu ogromno različnih problemov, vendar bo ta zgodba dokončno oblikovala podobo Slovenije v očeh mednarodne javnosti. Ta podoba že tako ali tako ni preveč laskava, je pravzaprav podoba idilične podalpske deželice, kjer živijo sebični in ne preveč prijazni ljudje, in to je seveda resnica, ki jo Slovenci neradi slišimo. Prihaja do hudega razkoraka med samopodobo Slovencev kot dobrosrčnih, odprtih, gostoljubnih, poštenih, delovnih ljudi, skratka zapopadka vsega dobrega, in realnostjo, ki je vse prej kot taka. Ker smo na pragu mednarodnih integracij, bo ravno odnos do tujcev travmatična zadeva, v kateri se bojim, da ne bomo opravili izpita niti z zadostno oceno, tako da bo podoba Slovencev zelo negativna. Bojim se tudi, da izbrisani niso izjema v tem odnosu, ampak so pravzaprav najbolj radikalna točka vsesplošnega odnosa do drugih in drugačnih. Ta odnos se je formiral v dolgih stoletjih, ko smo bili Slovenci preganjani s strani močnejših sosedov, našemu narodu ni bili namenjeno, da preživi, jezik je bil tlačen, potiskan na rob, tako da smo le s skrajnimi napori, predvsem pisateljev in intelektualcev, skozi stoletja ohranjali jezikovno in kulturno identiteto. Bojim se, da je ta položaj Slovencev skozi stoletja v veliki meri oblikoval tudi nacionalni značaj in nekatere vzorce obnašanja, ki so se sprožili tudi ob izbrisanih, ko ni nikakršnega razloga za preplah. Ta skupnost se je ponovno travmatično zaprla, kot da gre za hudo zunanjo nevarnost, čeprav gre pravzaprav za majhno skupino ljudi, ki v neki normalni državi ne bi pomenila večjega problema. Poleg tega se bojim, da gre za strukturni problem in krizo identitete, ki se je zaostrila ob vstopanju v Evropsko unijo. Velik del Slovencev, zmanipuliran s strani zelo problematičnih političnih silnic, je našel negativno identifikacijsko točko v izbrisanih. Te politične silnice so to storile zato, da bi tako ponovno konsolidirale nacionalno skupnost, strnile vrste v zgodovinskem trenutku, ko je to povsem nepotrebno in kontraproduktivno.