Če proučujemo procese centralizacije in decentralizacije z gledišča nacionalnih držav, so rezultati proučevanja v mnogočem presenetljivi - zlasti še, če proučujemo tiste države, ki so vključene v intenzivnejše mednarodne in zlasti regionalne ali (sub)kontinentalne integracije.* Gre zlasti za države zahodne Evrope, ki so vključene v Evropsko gospodarsko skupnost. (Glej npr.: Michael BURGESS, Federalism and European Union, Political ideas, influences and strategies in the European Community, 1972-1987, Routledge, London, New York (1989), str. 11-23, 202-222.) Ugotovimo namreč lahko, da se je na določenih področjih - zlasti na gospodarskem področju, na področju varstva okolja ter tudi na nekaterih upravnih in političnih področjih, itd. - vloga centralne državne oblasti dejansko (po)večala ter da so se povečale tudi njene pristojnosti. Hkrati ob omenjeni centralizaciji na nacionalni ravni lahko zasledimo tudi določeno raven centralizacije - zlasti kar zadeva nekatera gospodarska vprašanja, mednarodno trgovino in urejanje ekonomskega sodelovanja med državami, reševanje sporov med državami ter urejanje in varstvo človekovih pravic, itd. - na ravni, ki je širša in višja od ravni nacionalnih držav; gre za raven, ki se oblikuje z mednarodnimi sporazumi med posameznimi državami kot posebna širša oblika mednarodne integracije, ki ima vsaj posamezne elemente supranacionalnosti.* Glej npr.: Irena BIRNAR, Politične in pravne razsežnosti sodelovanja med SFR Jugoslavijo in Evropsko gospodarsko skupnostjo (1989), str. 58-109.