Pred dvema letoma so časopisi, ki so poročali o družabnem življenju v Zagrebu, zapisali ugotovitev, da je med glasbenimi zvrstmi, ki navdušujejo Zagrebčane, med njimi tudi ugledne osebnosti, podjetnike in medijske zvezde, najpogostejši srbski turbofolk. Poleg tega je že na prvi posluh jasno, da srbski turbofolk, ki je v specifičnih zgodovinskih trenutkih, ko je šlo v jugoslovanski družbi res vse po zlu, obveljal za glasbo klavcev, zveni orientalsko, turško in perzijsko. Glasbeni intervali, ki jih druga za drugo tvorita mala sekunda in velika terca in ki tudi prek srbskih pop uspešnic poskakujejo v značilnih serijah trilčkov, so deduktivno gledano dediščina nekega drugega kulturnega in političnega prostora. »Ko s pomočjo glasbe ustvarjate čustveno ugodje ali pa tudi neugodje, občutke torej, ki niso vezani na specifično kulturno okolje, se ljudi dotaknete na poseben način,« pravi Černe. »Simpatično mi je, da se to s turbofolkom dogaja prav na Hrvaškem.«