Seveda so jih, kar sem zaradi cenzurističnega pristopa klasične filologije, ki bi zelo rada prikrila marsikatero nevšečno dejstvo o vsakdanjem življenju v antiki, odkrila šele pri preučevanju Plutarha, ki navaja primer moške kamuflaže v žensko. Le kako bi se lahko moški, in to celo takšen dedec, kot je bil Herakles, kamufliral v žensko, kot opiše Plutarh v Grških vprašanjih? Tančice, ki si jih mi danes predstavljamo kot prosojni okras na porokah in pogrebih, nimajo dosti skupnega z zakrivalom antičnih žensk. Grki so bili prepričani, da lahko ženino lepoto uživa samo njen mož. Tudi zakonodaja je bila do žensk podobno stroga kot talibanska: če je soprog ženo pred pričami ujel pri varanju, je lahko ljubimca nekaznovano ubil, od žene pa se je moral ločiti, sicer bi izgubil državljanstvo. Kar ima kaj malo skupnega z idealizacijo atenske demokracije kot oaze svobode, saj je bila svoboda privilegij le ozkega kluba državljanov.Kot se je že tedaj vzpostavila tudi struktura identifikacije z imaginarnimi liki: tedaj so bili ti liki mitološki, danes pa bi lahko na njihovih mestih videli pop ikone in podobne figure. Razlika je sicer velika – saj je že v tem, da mitološke figure niso bile plačane –, toda modelizacijska funkcija medijska zvezd ni nič manjša od vloge mitoloških figur.