Sarajevčani so sklenili ogromno novih prijateljstev. Takih ali drugačnih. Pravih in navideznih. Prijateljstvo, katerega izraz je fotografiranje z vojnimi sirotami za časopisne naslovnice, bo prej ali slej romalo na smetišče zgodovine. Takih prijateljstev ima Sarajevo več kot dovolj. Za razliko od tistih pravih. Ki jih je treba vzdrževati. Ne verjamete? Hja, v goste so povabili slovenske novinarje. Pa ne zato, da bi pisali še eno od resnic vojne v Bosni in Hercegovini, da bi preko svojih medijev promovirali njih same, marveč izključno zato, da bi pri življenju ohranili tistih nekaj pravih in iskrenih prijateljstev. In v ta namen so organizirali košarkarsko tekmo med izbranima reprezentancama slovenskih in bosanskih novinarjev. Rezultat tekme, ki - resnici na ljubo - ni vselej demonstrirala znakov prijateljstva, pri tem sploh ni pomemben. Pomembno je sporočilo te tekme; če se med sabo ne morejo dogovoriti tisti, ki bi se naj dogovarjali, se pravi politiki, potem se dogovorimo ne-politiki in dokažimo, da je prijateljstvo samo in predvsem izraz dobre volje in pripravljenosti razumevanja obeh strani. In nič drugega. Samo za ilustracijo; zaradi rezultata tekme, ki so jo dobili bosanski kolegi, se ni skrhalo niti eno prijateljstvo. Že ob prvi kapljici, ki je sledila tekmi, so bila pozabljena vsa trenja in vsi nesporazumi, ki so na igrišču male dvorane Skenderija, dvigovali prah z lesenega parketa.