Zato pa ta denar omogoča vodilnim, da letajo po svetu in sklepajo osupljive dogovore, s katerimi v naših medijih promovirajo sebe in svoje privržence. K nam prihajajo razstave, ki vsiljujejo bedne modne trende, kustosova osebna zanimanja ali biznis. O razmerju med vloženimi sredstvi in številu obiskovalcev se ne sprašuje nihče, čeprav bi bilo, na primer, ob amatersko pripravljeni razstavi sicer dobrih del poznega (!) Dubuffeta v Kopru poučno deliti stroške s številom obiskovalcev. Vsako gostovanje tujega kustosa ali razstave je razglašeno za dogodek stoletja, in ker ni težko biti gostitelj z državnim denarjem, tudi nikogar ni sram povratnih »oddolžitev«. Še najmanj koristi imajo slovenski umetniki, ki poslušajo bleferska širokoustenja o njihovi promociji v tujini, ki da se bo zgodila vsak hip. Da se jim ne bi zamerile, jih galerije podkupujejo z množičnim tiskanjem katalogov z nekakšnimi spremnimi besedili, ki morajo biti zaradi piščevega in umetnikovega narcizma prevedeni vsaj v en tuji jezik.