»Kaj pomeni ta polom?« »Vaše veličanstvo,« je dejal knjižničar, »bodisi da je nekaj hudo narobe s čebelami –» »Nič ni narobe z mojim čebelami,« ga je ošabno zavrnil kralj. »To so najboljše čebele.« »Ali pa ima princ Vespaluus hudo prav,« je dejal knjižničar. »Če ima Vespaluus prav, potem se jaz motim,« je rekel kralj. Knjižničar je nekaj trenutkov molčal. Nagli odgovori so pogubili že mnogo ljudi, vzrok njegovega žalostnega konca pa je bila nepremišljena tišina. Kralj je pozabil na samoobvladovanje, ki ga je od njega terjalo kraljevsko dostojanstvo in zlato pravilo počitka telesa in duha po obilnem obroku, pognal se je nad varuha kraljevih knjig in mu naložil več udarcev po glavi, najprej s šahovnico iz slonovine, nato s kositrnim vrčem za vino in na koncu še z medeninastim svečnikom. Zatem ga je nekajkrat pahnil v železno stojalo za bakle in trikrat s hitrimi, energičnimi brcami zapodil okrog kraljeve jedilnice. Na koncu ga je za lase vlekel po dolgem hodniku in ga vrgel skozi okno na dvorišče.« »Je bil močno poškodovan?« je vprašala baronica. »Bolj poškodovan kot presenečen,« je odvrnil Clovis. »Kralj je bil namreč znan po svoji nebrzdani jezi. Vendar je bilo tokrat prvič, da je besnilo nastopilo po obilnem obroku. Knjižničar je nekaj dni visel med življenjem in smrtjo, pravzaprav si je sčasoma morda celo opomogel, kralj Hkrikros pa je še isti večer umrl. Vespaluusu še ni uspelo obrisati s telesa vsega medu, ko je na njegova vrata že potrkal sel in ga pričel maziliti za kralja. Ker pa je čudež odmeval po vsej deželi, ki ji je zdaj kraljeval krščanski prestolonaslednik, ni nič čudnega, da so ljudje začeli množično prestopati v novo