Večino časa sem sam depresiven, in v resnici upam reči, da je depresija tudi nadvse koristna.. Misle na samomor vedno v ozadju, in s tem pride tudi brezskrbnost.. V depresiji me ogromnokrat popade želja po pisanju.. Napišem redko kaj.. V takšnih stanjih znam biti neznansko naporen za okolico, še posebej kadar sem pijan, zelo rad drezam vljudi z vprašanji kaj si mislijo o meni.. Ravno tako rad, kadar sem depresiven, brezskrbno uničujem avtomobile, okna, človeške obraze (slednje zel poredko).. Po nekaj časa trajajočem depresivnem stanju pričnem mazohistično uživati in takrat me popade želja po počasni avtodestrukciji.. Vendar me pri tem nikdar ne popade želja, da bi se ustalil in se poskušal uresničiti v družbenih okvirih.. Na depresijo sem se tako navadil, da sem nanjo zelo navezan.. Nočem,d a bi me zapustila ta ljubimka v črnih mrežastih nogavicah..:-))