ni v svoji zgodbi kakopak nič posebnega. Daleč od tega. Je klasičen primerek slovenskega bivšega pijanca (mi je bolj všeč izraz kot alkoholik) kot posledica kroničnega depresivca. Ne bom lapala o vzrokih v otroštvu in podobnih povsod po svetu ponarodelih pridigah, ki so po mojem znane vsem, in nedvomno resnične, kaj če pa bit drugega, če izvzamemo genetski ali usodi pripisan misterij. Intelektualec Branko seveda ni zadovoljen z nesrečnim življenjem oziroma ga je samodestruktivna naravnanost tako motila, da ni znal niti približno tako mazohistično uživat v njej kot kakšen Charles Bukowski ali Henry Miller, temveč si je želel "normalnega" življenja. To je nakazal očitno že s svojim prvim zakonom, za katerega pravi, da je bil nesrečen, mizeren, da sploh ni bil prisoten, da ni nič čutil, skratka fiasko totalen. Če se ne motim, se je poslužil radikalne terapije pri Ruglju in še danes rad zvesto citira kakšne rugljevske za spoznanje manj fašistoidne in primitivne citate, čeprav se tudi v omenjenih zelo strinja z njim, le da jih obrazloži v majčkeno bolj sofisticiranem jeziku. Moj kolega je šel iz istih razlogov v profesionalno vojsko, ker je bil še dovolj mlad, in rezultat zazdravitve je bil popolnoma enak, saj je konec koncev rugljevska terapije povsem enake podlage in tudi vse ostale "uspešne" so podobnega tipa.