Slovenci smo zadnja leta dobesedno obsedeni s slovenskimi športnicami. Začelo se je z našo snežno-alpsko kraljico Matejo Svet, prišla je Brigita Bukovec, paket »vražjih Slovenk«, pa Jolanda Čeplak... Mnoge velike moške zmage so se v preteklosti kar porazgubile v sencah ženskih športnih uspehov. Ko je Andrej Jerman nedavno zmagal v smuku v Bormiu, Robert Kranjec pa najdlje poletel v Kulmu, se je že takrat vse vrtelo okrog Petre Majdič. Tudi Špornovo drugo mesto v Kitzbuehlu, ni moglo zasenčiti nacionalnih olimpijskih pričakovanj vezanih na Petro »Nogavičko«… Slovencem se kolektivno meša od naslade, ko falične ženske – v tem primeru športnice – (za)senčijo njihove moške kolege. Po moje – in tukaj bom malce psihoanalitičen – bi se Slovenc(eljn)i in Sloven(celj)ke ravno zato v resnici dobro znašli tudi v kakšnih sado-mazohističnih variantah posteljnih radosti. Bič bi »gospodaricam« kar pristajal, ponižnim »sužnjem« pa ovratnica s povodcem okrog vratu. In Slovenc(eljn)i bi ob tepenosti mazohistično uživali. Že samo ob pogledu na dominantno falično žensko, ki ima moč in oblast (nad njimi), Slovence(ljne) pahne v naslado – vsaj tako je bilo videti po množičnih izlivih čustva, ko se je »umirajoča« Petra prebijala v finale, do medalje.