Zgodbe oziroma članki, kot jim sam pravi panker in ekstremist Twight, tokrat zbrani na enem mestu, so nastajali med letoma 1985 in 2000 in so jih vse po vrsti že objavile različne plezalske revije. Novi so avtorjevi pripisi, vsi iz leta 2000, v katerih povzame okoliščine nastanka zapisa ali njegove objave, doda kakšno zanimivost in opisane dogodke – ponavadi vzpone in spremljevalne okoliščine – kritično pokomentira, kar mu omogoča časovna distanca. Twight v knjigi razlaga, kako ga je obsedel alpinizem in kako je zaradi tega postal »egoistična rit«, ki je »svojemu lednemu orodju /…/ posvečal precej večjo pozornost kot večini svojih prijateljev«. V njej se drug za drugim prožijo plazovi, lomijo ledeni bloki, rojevajo viharji in krhajo cepini. Mark in njegovi soplezalci se neprestano gibljejo v bližini smrti in preživljajo trenutke smrtne groze, vendar jih potreba po tveganju (v marsikateri steni bi bili seveda varni samo, če jih tam sploh ne bi bilo) in želja po premagovanju samega sebe žene, da vedno znova mazohistično uživajo v boju za življenje. Njegovi teksti so zvečine iskrene, neizprosne in izjemno intimne izpovedi – menda sta ga po branju naslovnega besedila njegova mama in očim hotela poslati na kliniko za zdravljenje odvisnosti od drog in alkohola, saj sta bila prepričana, da »normalen« človek ne more doživeti stanj, ki jih je opisal.