Za trenutek me je dejstvo, da sem se rešil, navdušilo. Obdržal sem nadzor nad položajem. Nekaj sekund za tem mi je povleklo kri iz glave. Obraz je dobil barvo betona – trupla. Znašel sem se v hudih težavah. Stotine metrov visoko, popolnoma sam sredi zimske tišine v 80-stopinjskem ledu. Bolečina je zaustavila moje dihanje. Sneg je veselo padal s svinčenega neba. Veter mi je žvižgal okoli ušes in šepetal o jalovosti moje bodočnosti. V ozadju misli sem zaslišal primitivno pridušanje množice, da tako ali tako ne bi mogel uspeti, še en izrodek, ki so ga pobrale okoliščine. Nisem želel umreti. V severno steno sem se odpravil, da bi trpel in mazohistično užival v borbi za življenje, toda v nobenem primeru ne zato, da bi izgubil. Potreba po tveganju je vedno tlela v meni in mi grozila. Če ne bi potešil svojih gonov in bi dovolil, da se razcvetejo, ne da bi jih zadovoljil, bi me dokončno razgnalo. Če bi jih poskušal obvladati, bi me ubili.