Materinstvo je bila naslednja vloga, ki je bila tesno povezana z razumevanjem narave, spola in seksualnosti in hkrati vloga, polna protislovij, čustveno obremenjna in brez možnosti za refleksijo iz distance. V vsem času, ki ga zajema raziskovanje, ne najdemo enega samega zapisa, ki o materinstvu ne bi govoril kot o najvišji in najbolj primarni poklicanosti ženske. Nasprotniki ženskega gibanja so zapisali, da emancipiranke in feministke odklanjajo materinstvo, in že so opustile svoje zahteve ali znižale njihovo raven ter se začele opravičevati in dokazovati, da kljub zahtevam še vedno ostajajo zveste materinstvu. O materinstvu kot najbolj svetem ženskem poklicu so se izrekale tudi tiste, ki otrok sploh niso imele. Prav te kažejo, kako težak, če ne že tragičen položaj, so imele ženske brez otrok. Težko je bilo še zlasti za poročene ženske brez otrok, ki so morale prenašati očitke, obrekovanja in poniževanja, o čemer govori nekaj zapisov iz pričujočega dela. Nič lažja ni bila usoda samskih žensk, ki so si želele otroka in ga zaradi javne morale niso mogle imeti. Zato je vest o prvih porodih žensk, ki so materinstvo jemale kot pravico in ne kot dolžnost, pravi preboj v razumevanju svojega lastnega telesa in materinskih pravic. Te ženske so si vzele materinstvo kljub temu, da so bile nezakonske matere izpostavljene neverjetni krutosti katoliške cerkve. Brez pravic in dostojanstva, izrinjene in zaničevane, so se morale prebijati skozi življenje, kot so vedele in znale. Če dodamo še prepoved splava, zaposlitve in izgonov iz bivališč, postanejo detomori sicer krut, vendar razumljiv način preživetja. Ravnanje z nezakonskimi materami se je začelo spreminjati zato, ker so si v tridesetih letih prejšnjega stoletja začele ženske zunajzakonsko materinstvo izbirati po lastni volji, kar kaže na velik napredek v prevladujoči mentaliteti. Težko bi sicer verjeli, da so bile sprejete z odobravanjem, vendar so znale poiskati dovolj osebnih mehanizmov, da so se nasprotovanjem uprle. Tako je umevanje materinstva kot pravice tisti prelomni trenutek, ko je v javni morali postala pomembna pravica otroka do očeta. Otroci pred tem niso nikogar preveč zanimali. Cerkev je z njimi ravnala prav tako kruto kakor z nezakonskimi materami. Izganjala jih je iz cerkve, jih izkoriščala v sirotišnicah, jih črtala iz rojstnih knjig in jih z nenavadnimi imeni zaznamovala za vse življenje. Otroci so postali pomembni šele takrat, ko materam niso bili več v breme, temveč v veselje. Takrat je prvič postal pomemben tudi oče, ki so ga prej razumeli le kot reditelja družine, drugih obveznosti pa ni imel ne do žene, ne do otrok. Še zlasti je to veljalo za samske moške, ki so se izognili vsem dolžnostim skrbi za otroke. Oče je postal pomemben šele takrat, ko so bili v temeljih ogroženi bistveni elementi organizacije cerkvenega delovanja heteroseksualna družina, kjer je mati gospodinja in oče gospodar. V enodružinskih skupnostih namreč patriarhalni vzorec ni bil več nujno prevladujoč.