»Tukaj nihče ne gospodari, moja mati gospodinji sama. Moj oče je bil hlapec tukaj, res. Ali umrl je, še preden sem prišel jaz na svet. Ljudje so mi povedali, da je bil korajžen človek. Takrat je pri Ulakarju gorelo, dva otroka sta bila v izbi. Moj oče je enega prinesel ven, ko pa je šel po drugega, se je streha udrla in podsulo ga je v plamenih.« Fant je malo počakal, ali ker Amerikanec ni nič rekel, nič vprašal, je pripovedoval dalje. »Od takrat ni bilo pri tej hiši nobenega hlapca več. Moja mati je gospodinjila na domačiji, da je bila še gospodarjem v zgled. Ne vem, če ima kdo pravico, ji kaj očitati.« »No, jaz menda ne?! Ha, ha!« se je zasmejal Knavs rezko. »Vi ne, vi najmanj! Štirinajst let niste vprašali, če je živa ali mrtva!« je dejal fant in bilo je, kakor bi bil zrasel. »Fant, prezelen si še, da bi komu sodil,« je rekel mož in njegov obraz je postal spet temen in preteč. »O, zakaj ne,« je dejal fant. »Mene so drugi sodili, pa sem premišljeval, če sem kriv ali ne. Nič nisem bil kriv, pa so me sodili, ko še prav hoditi nisem znal. Zato sem pameten, zato, ker so me sodili po krivici. Ko sem bil deset let star, sem se zaklel, da moje matere ne bo nikoli sram, da sem njen sin. To sem se zaklel in tak sem od takrat kakor iz kremena. Pošten in hud. Nikomur nič ne storim, ali tudi drugi meni ne smejo nič storiti. Branim se z jezikom in z rokami. In ko bom velik, me bodo imeli ljudje v časti, to vem.« Ves rdeč je bil, oči so mu gorele kakor dve luči. V prsih ga je peklo. Kakor da bi mu srce gorelo, se mu je zdelo. In še nečesa se je spomnil. »Zapisali so me na vaše ime v krstne bukve,« je dejal in nagnil glavo nazaj v tilnik. »Ljudje so mi povedali, da po krivici nosim to ime in da nisem noben pošten zakonski sin. Če vas je mene sram, pa pojdite in me zbrišite, ali pa se bom sam zbrisal, ko bom velik. Pošten bom tudi tako!« To je rekel in v srcu mu je zavrelo vroče in bridko. Zagorelo v ponosu in bolečini. Premajhne so bile prsi, pretesne, hudo in strašno je zabolelo dvanajstletno, pametno in pogumno srce. Fant je omahnil z gornjim telesom na mizo, pritisnil obraz v roke in zajokal bridko in po otroško. Kar naenkrat je postal majhen in otroški, potreben tolažbe in utehe. Amerikancu, ki je bil štirinajst let z doma, je seglo v srce in dušo, nekaj mehkega in sladkega se mu je raztopilo v njegovih širokih, trdih prsih. In vsa jeza in vsa amerikanska nadutost, vse je postalo pohlevno in ponižno. Spomnil se je, po sili se je moral spomniti na vse svoje pregreške in grehe v teh zadnjih štirinajstih amerikanskih letih. V ušesih mu je zašumel nek tajen, tih in skrivnosten glas: Saj sta boljša, kot si ti, čistejša in vrednejša! Neka silna moč mu je upognila tilnik, pripognil se je k fantu in ga dvignil za rame kvišku.