Eden izmed pomembnejših razlogov za to, da sodišče moškim-očetom po razvezi tako redko dodeli otroka, oziroma za to, da se očetje sami tako redko zavzemajo vsaj za pravico do soskrbi za otroka, tiči brez dvoma (tudi) v prepričanju moških, da sami za otroka niso sposobni skrbeti. In čim manjši je otrok, tem bolj se počutijo očetje nesposobni poskrbeti zanj. Nesamozavest očetov je povezana predvsem z njihovo izključenostjo iz skrbi za vsakdanjo nego, varstvo in vzgojo otroka. Brez vsakršne 'prakse' so očetje v primerjavi z izkušenimi materami seveda v povsem podrejenem položaju. Brez dvoma je prvo, kar si morajo moški-očetje pribojevati, zato da bodo bolj enakopravni z ženskami-materami, vsaj primerljivo enaka pravica do aktivne udeležbe pri vsakdanji skrbi za otroka, ki se začne (tudi) s pravico do plačanega dopusta za nego in varstvo otroka. S tovrstnimi zahtevami pa odpirajo moški-očetje kar nekaj bojišč. Najprej jih čaka morda neslutena bitka z ženskami-partnericami-materami, bitka, ki je ne slutimo niti ženske, ki si tovrstne moške aktivnosti sicer želimo. Čaka jih spopad z njihovimi lastnimi in s tujimi predsodki o tem, kaj je materinski instinkt, ki ga moški že po definiciji nimajo in ga ne morejo imeti. Moški bodo morali vsak zase in kot skupina, z njimi pa tudi me, vnovič oceniti vlogo in (primerno) podobo 'pravega' moškega. In ne nazadnje jih časa še spopad z državo in z delodajalci, ki bodo v želji prihraniti oziroma ne odpirati nove proračunske pipe, skušali izrabiti vse bolj ali manj skrite ali celo že delno preživete predsodke in stereotipe na temo spolnih vlog za to, da bi moške odvrnili od njihovih sicer legitimnih zahtev.