robcem. »Frad bi fidel gofsfo Ambfrofšič.« Čeljust sem imel že čisto zateklo. Tip me je samo pisano pogledal. Še enkrat mi je postavil vprašanje, tokrat z glasom, ki je izkazoval absolutno avtoriteto. »Koga fželite videti?!« Dal sem vse od sebe: »Gofsfo Ambfrofšič.« »A fvi mene zajebafvate?!!!« Kar naenkrat je izginil pod plazom kapljic sline, ki so se znašle na okenskem steklu. »Opfrostite, jaz ne zajebafvam, fsamo …« Kot sveta gora se je znašel pred menoj. Bil je najmanj dva metra visok in širok kot omara. Videl sem, kako je stiskal pesti, ki so bile kosmate in velike kot medvedje šape. »Samo fše eno ftako, pfa vas bom čez gobfvec!!!« Spet me je obšla slabost. Moral sem se zbrati, pomisliti. Pogoltnil sem slino in pri tem nekoliko stisnil čeljust. Kako peklenska bolečina. Nisem se mogel zadržati: »Pfizda!« Tista grožnja je bila resnična. V naši kulturi je bilo to, če ti je kdo rekel, da te bo na gobec, največja žaljivka, predvsem pa huda grožnja. S tem si človeku lahko vzel vse. Sesedel sem se kot boksarska vreča; še ta bi se bolje držala. Ostal sem brez sekalca in še dveh kočnikov. Tip jih je sesul v prah. Takoj sem se pobral od tam. V glavi mi je zvonilo. Bil sem v čisti agoniji. Še sam ne vem, kako sem prišel do ordinacije, kjer je delala Mija. To je bila privatna ordinacija. Nekako mi je uspelo zadeti tudi uro. Bila je štiri popoldne. Videti sem bil res grozno. Mija se tokrat ni smejala mojemu stanju, zato pa je, kot vedno, ohranila svojo hladnost. Ko sem sedel na kavču, sem jo opazoval, ko je pripravljala stvari za posege. Še zmeraj je bila lepotica. Bila je ena tistih žensk, ki z leti ne bo izgubila lepote, kvečjemu ji bodo ta dala svojevrsten pečat. Nosila je medicinsko haljo, kar je v meni zbudilo določena nagnjenja. »Kar se tega tiče, sem pa lahko brez skrbi. V kakršnem koli stanju bi lahko,« se je v meni prebudila iskrica pozitivnega duha. »Res zgledaš grozno.« Usedla se je poleg mene. Takšnih prizorov, ko se je v njej prebujal materinski instinkt, je bilo med nama veliko. »Kaj se ti je pa zgodilo v tem času?« »Samo nespfofrazum f komunikaciji.« Nekoliko si je poravnala krilo in prekrižala noge, s čimer mi je verjetno želela pokazati, da veliko zamujam. Nekaj časa sva molčala, potem pa je Mija naredila resen obraz. »Veš, pripravljena sem pozabiti vse, kar si mi naredil.« »Saj ne pfričakujem ftega od ftebe.« Nekaj sem moral reči. »Pomagala ti bom samo, če izpolniš dva pogoja.« Molčal sem, že tako sem težko govoril zaradi otekline. Dva pogoja, ne sliši se tako veliko. »Prvi pogoj je, da si boš ustvaril uspešno in ugledno kariero …« »Bfrez fzob bo to fzelo težko.« Čista resnica. »To skrb meni prepusti. To bom že jaz uredila.« »In kaj je dfrugi pfogoj?« Res me je že dajala radovednost. »Da se poročiš z menoj.« Pravim vam, ona je bila res pajek, ki nikoli ne spusti, kar si naplete v glavi. »Imam spfloh kakfšno ifzbilo?« »Ne.« To je bilo samo retorično vprašanje. Kdo bi razumel ženske. Poseg je bil dolg in mukotrpen. Trajal je kakšen mesec. Če je kdo žensko opazoval med toaleto, kako si s pinceto puli obrvi ali ureja trepalnice in masko, si lahko predstavlja, kaj vse