In tudi na Gertini elegantni obleki danes že ne vem kolikič nastajajo luknje. Gospodje in njihovi mehovi, s katerimi lahko glasno donijo; poleti pihlja lahen vetrc, pozimi pa moramo sami vzdihniti. Otrok skoraj ne opazi, da tepta pod nami in da je teptan. A zdaj ne bo kmalu večerje? Mar direktor svoje žene ne bo za trenutek spustil iz svojih krempljev? Morda želi, da bi bila povsem trezna? Nemo se zreta žival in njegova vrv. Direktor zmore še več: žensko telo v vsej njegovi brezobličnosti zamesiti na kuhinjski mizi, kakor se mu pač ujema v testo, ki bi, dobro pokrito, moralo vzhajati. Tako družina prihaja do svoje hrane, zemlja pa do svojih bitij, tako se poslavljajo gostje na pragu, čeprav so bili zadovoljni s hrano. Gospodje moji! Tudi vi ste mi tuji, ampak tako se mečete naokrog, da škripljejo mreže. Plošče z narezki se mečejo na mizo, družina se usede, velike rezine kruha, kjer se jasno vidijo zrnca, velika in draga na zlato obrobljenih krožnikih. Vsi so sedli skupaj, da bi se zgodila očetova volja. Najprej bo ženo na debelo namazal, potem pa, veseleč se dneva, saj je zaslužil kruh in ga zdaj daje svoji družini, bodo težko zveneče batine padle na materino medenico. Verjamem sebi, vendar ne verjamem vase! Vsekakor spoštujmo praznike in pustimo, da nam tovarniški zbor izostri instrumente! Otrok naj živi, tako se je pač zgodilo. Nenadoma in brez opozorila, kakor tudi sonce včasih bliskovito zbode. Zgoraj na hribih se že zdaj neti dan, ampak mi vsebinski, mi na plačilnih seznamih papirnatih tigrov, mi smo že danes imeli naš prasketajoči ogenj in naša telesa smo držali nad njim, da bi se skoraj pretvorila v prah in pepel. Svetujem vam le to: poskrbite za pijačo, potem nimate več razloga za skrbi!