Pred nami je torej skrajno mrzla, v celoti tako rekoč matematično natančna vivisekcija Marivauxove komedijske strategije. To je seveda neprizanesljiva, okrutna, vendar tudi – cinično? – lepa, skrajnje estetizirana odrska produkcija. Tako v scenografiji Borisa Benčiča in Dušana Milavca, ki v dispozitivu duhovito parafrazira znano Delveauxovo podobo speče Venere, hkrati pa na novo preizkuša nekatere elemente iz nedavne Piapanove uprizoritve Poejevega Krokarja (pajčevinaste mrene na scenografskih elementih, tudi na igralcih), s čimer odrska slika določno tematizira svoj zgodovinski vir, obenem pa poudarja predvsem tudi svojo artificialnost: komedija ljubezni in računa, za katero gre, ni od včeraj, a tudi ne le od danes, čeprav je včeraj in danes v bistvu ena in ista. Enako delujejo kostumografija Doris Kristić, glasba Lada Jakše in koreografija Ksenije Hribar: elementi historičnega stila so danes v prvi vrsti le še postavke v »čisti« spektakularni slikovitosti, obenem pa seveda tudi opozorilo spomina, da se komedije ne začenjajo šele z nami; navsezadnje je Zmagoslavje ljubezni že pri Marivauxu nekakšna komedija »iz davnine«.