Iz vsega tega je očitno, da je šlo Klementu Jugu predvsem za vzorec Ljubezni, za model, obrazec, prototip, katerega medli posnetki so posamezni primerki razburkanih čustvenih doživljanj oziroma stanj. Zato je ob stiku s klasično modrostjo že ob začetku študija programsko pometel z motnjami, ki jih umskemu razvoju srce neprestano zadaja: »Posvetil sem se znanosti zaradi znanosti same. Tako sem postal hladen filozof.« Ta srhljivi kredo daje misliti, da je, kar je, Klement pa se je asketsko obrnil v razumsko resničnost: nič več družbe, gledališča, proč z literaturo, z javnim delovanjem, sramotna že vsaka najmanjša misel na zabavo ali kako prazno... na ljubezen. Vse, kar šteje, je le še matematično natančna znanost in življenje za modrost. Ta kredo je lahko res strašen, toda na trenutke se vendarle zazdi, da je šlo nemara celo za Jugovo samoprepričevanje: da je svoj razum popolnoma prepričal in se po njem tudi docela ravnal, srce pa tem »smernicam« nikoli ni verjelo. Kdo bi vedel...