Uh, uh, še dobro. Da se je Buba tik pred zdajci premislila in trojico težkokategornikov, ki naj bi sprva razganjali in verjetno tudi razgnali KUD F. Prešeren, prestavila v Cvetličarno Mediapark, menda edino prizorišče za tja do tisoč obiskovalcev v prestolnici. Tu, pri preštevanju hvalabogu dovolj številne publike za spodoben koncert, pa naj se neha tudi naše navdušenje nad sredinim betoniranjem v Cvetličarni. Saj bi, predvsem zaradi najbolj vroče pričakovanih Isis, ki so pred letoma prepričljivo požagali v klubu Channel Zero, najraje le mastno pljunili, skomignili z rameni in se pokesali, ker nismo ujeli več od dveh viž prve predskupine, Nemcev Monno, ki vidijo iznad kovinarskega povprečja že s rabo saksofona in podloženih, kitar polnih trakov. Pravzaprav niti Justin Broadrick, ki je definitivno videl prelomnejše čase z Napalm Death in Godflesh, sedaj pa počaasi, s kilometrskimi uvodniki in epilogi mendra vse, kar je živega v okviru svojega projekta Jesu, kljub izrabljenosti materiala in vprašljivi koheziji v ansamblu z ozirom na tisto, kar so pokazali Isis, ni tako razočaral. Ko bi seveda njegovo napol ambientalno žagovino umestili na začetek in ne na sredino z Jesu občutno zavrtega sporeda. In kje so se nam tako zataknili Isis? Direktno v trebušni slinavki, ki je trpela zaradi »simfo«, pocukranih, kičastih uvodov in mediger med strumnim, brutalnim kitarjevanjem in še bolj zaradi jokavega vokala, kar bi lahko bila tudi čisto primerna razlaga njihovih še čisto frišnih »referenc«, češ da so jih hvalili na CNN-u in da so eni redkih rokerjev, ki so nastopili v losangeleškem Muzeju sodobne umetnosti. Isis še malo, pa glavni za najstniško svetobolje na MTV-ju? Le kaj bo na to porekel moteni Mike Patton, pri kateremu izdajajo ploščke.