Strogi pragmatiki ta problem rešijo na najpreprostejši, a za poznavalca malce sramoten način. Oholo vstopijo v pivnico, se vržejo na stol za najbližjo mizo ali pa zleknejo na šank, nato pa med čohanjem čela malo pomrmrajo sami vase, češ, oh kwa pa bi v teli vročini, čeprav so se že zdavnaj prej nekje na razžarjeni cesti nakanili srebniti zvrhano kupico piva, ter hip nato kot v razodetju dvignejo oči v obličje pred njimi stoječega natakarja, kr en hladn pir mi dejte. Strežnik je v večini primerov s tem naročilom povsem zadovoljen in čez čas ti frcne pred nos kruglo ali steklenico tistega, kar njegov šef pač nabavlja pod imenom pivo. Pa je problem rešen. Vendar ta pristop skriva v sebi premnogo nevarnosti. Enkrat, nekje na jugu Afrike je bilo, kjer sem bil že tako ali tako sam v sebi malce negotov, sem skušal uporabiti ta suvereno ohol pristop v neki ne najbolj ugledni podeželski krčmi. Pa mi je lesketajoče črni strežaj prinesel v plastični kantici za avtomobilsko olje kakšna dva litra in pol umazano mlečne precej goste omake. Ne, ne, ne, sem ga hitel popravljati, pir sem naročil, pir, pir, pir ... kajti zunaj je žgalo sonce kot hudič, usta so se mi pa že kar skupaj limala. Saj to je pir, se mi je začudeno in pomilovalno smehljal s svojimi belimi zobmi, najboljši pir prav tod iz sosednje vasi, v kateri ženske slove daleč naokrog kot najboljše izdelovalke tega napitka. Da se ne bi še naprej sramotil, kajti tudi drugi gostje so se zazrli vame kot v poslednjega bukselna, sem pričel tiho in pohlevno vdan v usodo lokati kislobno mezgo, ki jo je bilo od časa do časa zaradi težke usedline treba premešati z neko z osušenim, že porjavelim zocem debelo obloženo trsko, ki je vsem na uporabo ždela na improviziranem šanku. Šele kasneje sem zvedel, s kakšno tehnologijo tiste mojstrice varijo ta skoraj že mastni napitek, ki se je dičil z elegantnim nazivom Leopard beer, sicer pa bolj znan kot "pombe". To je mrzli način, brez kuhanja, samo z vrenjem, ki pa ga dosegajo s pomočjo človeške sline, ki osladi škrob in povzroči brbotanje. Uslužbenke te cenjene pivovarne so namreč cele dneve kot krave v raju gorskih pašnikov marljivo prežvekovale neko meni neznano varilno snov ter jo v godljo zmleto skrbno pljuvale v korita z namočenim prosom in sirkom. (Sploh pa ne vem, sem se tolažil kasneje, zakaj se večini ljudi pljunki tako gnusijo. Da je to le neumen kompleks, sem se prepričeval, kajti to dokazuje že naslednji preizkus: skoraj nihče ni pripravljen, da bi na popolnoma čist krožnik mastno pljunil in hip zatem ta pljunek znova pojedel, pa čeprav se mu je šele pred trenutkom brez kakršnegakoli občutka ogabe valjal po ustih.)