Ramones, stari fotri panka, so še pred masovno eksploatacijo s kilavimi nastopi mastno pljunili v lastno skledo, iz katere so rokovski teoretiki črpali mite in bajali o legendarnosti ter kultnem statusu na čelado postrižene bratovščine. Izdelek z naslovom Adios, Amigos! so urezali že pred slabimi štirimi leti, a z odrov so se (baje) dokončno poslovili šele lani z živim ploščkom We're Outta Here, posnetim 6. avgusta v Los Angelesu. In zakaj ne v newyorškem CBGB, kjer se je pred 23 leti vse skupaj začelo? A? Kdo ve, Ramones so s plansko razprodajo imidža že zdavnaj izgubili stik s tradicijo, vonj po legendi pa je paradoksalno preživel prav v frakcijah, ki sta jih furala brata odpadnika, Dee Dee Ramone in Marky Ramone. Prvi se je kot solist zatekel v garažo, drugi je z Intrudersi fino in trendom primerno prepakiral stare vrednote, oba pa sta bila Ramonesom ves čas bolj podobna kot Ramonesi sami. Da je Dee Deeju, ki je inertnost družine Ramone prerasel prvi, za starimi časi le malo žal, dokazuje prav tule, na drugem solo projektu, kjer ga bodrijo specialni gostje Lux Interior, Joey Ramone (!), Peter Arsenault in prva sestra v družini, Barbara Ramone. Nak, nič več one-choo-free-four popadkov, nič brezglavega bezljanja in poziranja v preži najstniškega upornika. Dee Dee ponuja 14 postpankovskih balad, avtorefleksivnih in melanholičnih, polnih samoironije in brezupne želje, da bi pobegnil stigmi preteklosti. Ve, da je bilo lepo in da nikoli več ne bo, a za legendo včasih narediš največ, če pustiš, da mine. Fatalizem brez samopomilovanja, ki se zaključi s štiklom Please Kill Me, pa čeprav je Ain't It Fun? nekaj najbolj pristnega, kar je v devetdesetih tako ali drugače prišlo iz družine Ramone.