Potem se bomo zbudili čisto zares, se zavoljo mačka od kresovanja kržljavo opotekli do kopalnice, dvakrat mastno pljunili in uvideli, da latrine niso prerasle rožice ter da iz pipe ne teče niti evian, kamoli medica. Tistim, ki se v življenju ne udinjamo kot graničarji, ki bodo z vstopom v Evropsko unijo postali višek delovne sile (kar jim je čisto prav, kajti doslej so se imeli za višjo delovno silo), se življenje ne bo postavilo na glavo. V sosednje države smo že doslej potovali le z osebno izkaznico, valute še ne bomo zamenjali, kaj šele jezika, in naših tovarn ne bodo preplavili Čehi ter Poljaki. Toda spremembe bodo. Majhne, srednje, velike, dobre, manj dobre, v levo in v desno. Malenkostih razlik bo nemalo, zlasti pa jih bomo opazili pri nekaterih cenah. Da se bo večina reči podražila, kot svarijo trgovci, ni nujno res, zakaj oni si s takimi napovedmi zgolj usmerjajo vodo na lastno kolesje, da bi ja čimprej prodali čimveč. Na njihovi strani je namreč bojazen, ker odpiranje mej ne pomeni samo pretoka delovne sile, marveč takisto neovirano pot podjetništva in kapitala. Šibijo se kolena tako štacunam kot uvoznikom. Prve se bojijo prihoda novih trgovskih verig in kupovanja slovenskih potrošnikov na tujem, dočim so še bolj v škripcih distributerji, saj bo lahko prodajalna nabavila robo kjerkoli, torej tudi od nemškega, francoskega ali magari poljskega razpečevalca, ako bo cena ugodnejša. Odjemalce jim bo konec koncev uspelo obdržati, le pasove bodo morali zategniti in ponuditi take dilerske cene, da se velikim strankam, kot so Big Bang, Mercator, Spar in Bof, ne bo splačalo kupovati drugod.